V času smrti zaradi nalezljive bolezni potihnejo govorice o nevarnosti cepljenja. Najbrž še nihče ni pozabil dogodkov izpred nekaj let ob izbruhu grip z živalskimi imeni; takrat so ljudje zahtevali takojšnje cepljenje in kariera zdravstvenih ministrov je bila odvisna od tega, kako hitro so si pri proizvajalcih zagotovili zadostno količino cepiva, po možnosti kar za vsakega prebivalca države. No, kmalu se je izkazalo, da bolezen ne bo prešla v pandemijo, in heroji, ponovno neupravičeno, so postali ministri, ki cepiva sploh niso kupili.
Za razliko od teh novih bolezni so ošpice izredno nalezljive: ko zboli prvi družinski član, bo zbolelo kar devetdeset odstotkov necepljenih članov istega gospodinjstva, ki še niso preboleli te bolezni. Poleg takih lahko zbolijo še tisti z oslabljenim imunskim sistemom in nekateri redki, pri katerih cepljenje ni učinkovito. V zadnjih 150 letih je zaradi ošpic umrlo okoli 200 milijonov ljudi smrti po vsem svetu.
Cepljenje preprečuje bolezen pri cepljeni osebi, če pa je cepljenega več kot 95 odstotkov prebivalstva, so zaščiteni tudi tisti, ki se ne cepijo, saj je verjetnost, da se bo bolezen prerinila do njih skozi gosto sito cepljenega prebivalstva, malo verjetna. Ocenjuje se, da cepljenje vsako leto reši milijon življenj, vendar tudi danes zaradi ošpic umre kakih 150.000 ljudi, predvsem otrok. V zadnji večji evropski epidemiji v Bolgariji leta 2009 je zbolelo več kot 24.000 in umrlo 24 oseb.
Za razliko od Severne in Južne Amerike, kjer je cepljenje večinoma obvezno, je v evropskih državah praviloma prostovoljno. Kljub temu so se donedavna lahko pohvalile z veliko precepljenostjo. Dober odziv prebivalstva se pripisuje zdravstveni prosvetljenosti in zavesti prebivalstva, vendar sta se oba dejavnika izkazala za krhki bilki, ki se v zadnjem desetletju nevarno upogibata ob nenehnem bombardiranju javnosti s trditvami o nevarnostih cepljenja. Ena od takih trditev, objavljena leta 1998 v ugledni strokovni reviji Lancet, da je cepljenje proti ošpicam direktno povezano z avtizmom pri otrocih, je povzročila, da je precepljenost v Veliki Britaniji z 92 odstotkov upadla pod 80 odstotkov, in posledica so bili omejeni izbruhi bolezni, ki so terjali tudi smrti. Kasneje so odkrili, da so bili ključni rezultati potvorjeni, študijo so razglasili za prevaro, avtor pa je izgubil zdravniško licenco. Sedanja epidemija v Swanseaju je verjetno še vedno odmev zmanjšanega obsega cepljenj iz tistega časa.
Nekateri strokovnjaki menijo, da je Evropa s prostovoljnim cepljenjem glavna ovira na poti k izkoreninjenju ošpic. Američani svojim državljanom priporočajo, naj pred potovanjem v Evropo dobro preverijo, ali so bili res dvakrat cepljeni proti ošpicam.
Cepljenje se zlorablja tudi v politične namene. V Nigeriji so se pred desetletjem radikalni pridigarji razširili govorice, da je cepljenje zarota zahoda in da želijo z njim sterilizirati muslimane in jih okužiti s HIV. Število primerov ošpic je strmo poraslo in umrle so dodatne stotine otrok.
Po mnenju analitikov imajo velik vpliv na upad precepljenosti tudi mediji, ki v svoji težnji po »uravnoteženem« poročanju soočajo argumente zagovornikov in nasprotnikov cepljenja kot enakovredne, čeprav količina dokazov preveša tehtnico globoko v prid cepljenja.
Dnevnik je ta teden na naslovni strani objavil stališče ene od slovenskih mater, da svojih otrok ne bo cepila, ker je precepljenost pri nas visoka in zato izbruh bolezni ni verjeten. Takole še pravi: »Če bi bilo cepljenje prostovoljno in bi precepljenost upadla, bi znova razmislila o njegovih prednostih in slabostih.« Ta izjava zasluži, da gre med vzorčne primere prostodušne sebičnosti. Mati verjame v korist cepljenja, ker pa jo skrbijo njegovi zapleti, je zaščito svojih otrok pred ošpicami prepustila drugim državljanom, ki so dovolj brezskrbni, da cepijo svoje otroke. Šele ko bodo tudi ti postali enako skrbni kot ona in ne bodo cepili svojih otrok, jih bo ona morda dala cepiti.
Necepljeni otroci niso enako zaščiteni kot cepljeni: bolezni se lahko nalezejo med potovanjem v tujino ali ob stiku s tujim popotnikom pri nas. Starši, ki kljub nasvetu stroke ne cepijo svojega otroka, so zanj prevzeli dodatno odgovornost, vendar to samo deloma zmanjšuje breme sebičnosti njihovega ravnanja: preko njihovih necepljenih otrok, ki bodo tudi v primeru, da zbolijo, v visokem odstotku ozdraveli brez posledic, bo bolezen prodrla tudi do ljudi z oslabljenim imunskim sistemom, pri katerih so zapleti bolezni znatno verjetnejši. Da ne omenim stroškov zdravstvenega sistema zaradi zdravljenja zapletov ošpic in posledic invalidnosti. Gre za družbeno odgovornost in solidarnost.
Upam, da bodo tisti, ki bodo presojali, ali je v Sloveniji napočil čas za opustitev obveznega cepljenja, premogli dovolj modrosti.