Kot elektrotehnik je začel v Iskri, kjer je šest let nadzoroval brezhibnost televizorjev, ki naj bi šli v prodajo. In jih z veseljem razbijal, če je ugotovil, da kateri ne deluje. »Delalo se je za Afriko, posli pa so propadli, ko se je začelo delati barvne, ker črnci niso marali barvnih televizorjev,« postreže svojo šalo. Po Iskri je šel v tiskarno Mladinske knjige. Za tiskarja. V knjige je zaljubljen od malih nog. Konec koncev je pesnik. Pesnik s srednje elektro šole v Prijedorju. Divje moške šole. S tremi sošolkami. Precej nepesniško okolje, bi kdo rekel. Mladostni verz, ki ga navede kot izstopajočega v svojem opusu, pa gre takole: »Odhajam obupan v daljni svet, stkan iz močnih niti, ni veselja, kjer sem jaz, samo kri zastaja in vse izginja brez kančka sijaja.« V literarnih krogih se je torej poskušal še pred selitvijo v Slovenijo. Tudi v glasbeniških. Bil je bobnar več bendov. Z glasbo je končal, ko je njegova rokerska zasedba začela preigravati narodnjake, čeravno se s šefom benda ni sprl zaradi glasbeniških nazorov, temveč ker je polovico zaslužka začel jemati zase.
Človek z največjo mrežo antikvariatov v državi (ravno je pred odprtjem štirinajstega) ima za seboj dolgo zgodovino podcenjevanja, ki bi koga drugega že zdavnaj razhrabrilo. A ne Cunjaka, ki se je vedno znova postavljal na noge. Podobno junakom iz risank, ki se kader prej zrušijo v prepad, v naslednjem prizoru pa spet oživijo. Obroben lik, ki je bil za krajši čas, ker je pri njem tedaj bival David Tasić, aretiran pri zaprtju Janše, Borštnerja, Tasića in Zavrla. Prav tako mu niso priznali teksta za evrovizijsko popevko. Pravi namreč, da je tekst za komad Lejla, s katerim je Seid Memić Vaita leta 1981 zastopal Jugoslavijo na pesmi Evrovizije, njegov. »Da, Ranko Boban, ki ga poznam še iz mladosti, ga je pač podpisal kot svojega, vendar pa je v osnovi moj. Dal sem par tekstov tudi Pomaranči, iz česar pa ni bilo nič. Edini, ki me je kdaj podpisal, je bil Vlado Andraši,« pove. Za tiste, ki ne veste, Vlado Andraši je klaviaturist, ki je svoje čase nastopal po ljubljanskih gostilnah, še danes pa kateri od eminentnežev, rad ponovi njegov razvpit refren: »Vse moje veze so brez veze.«
Janši sem na roko odštel jurja mark
Ljubljana osemdesetih, v katero je prišel, je bila razgibano okolje, godno za zasebne iniciative raznih vrst. Na ulicah se je začela prodajati Mladina, prav tako druge vrste artikli, kot na primer bižuterija, pa piratske kasete, iz katerih je zrasla marsikatera domačijska glasbena založba. Vzporedno z delom v tiskarni je Cunjak po strani izdajal knjige pesnikov in kasneje (1987) ustanovil založbo Emonica. A je ta zaradi nerentabilnih izdaj morala v stečaj, tako da ne more tožiti investitorjev zgradbe, ki raste ob železniški postaji, da so jo poimenovali z imenom, katerega avtor je on – Emonica.
Mladinin krog oziroma bolje rečeno krog okoli Fotogrupe M, novinarsko-literarne nogometne ekipe, ki je v osemdesetih krožila po Sloveniji in igrala promocijske tekme, po njih pa prirejala nadvse vesele literarne večere ali koncerte s pijankami, je tista združba, v kateri se je Cunjak naučil osnov poslovanja in pridobil osnovna poznanstva. In grupacija, ki je uveljavila njegovo ime. Marjan Horvat, tedaj pisec Mladine, obenem pa v osemdesetih letih uspešen izdajatelj raznoraznih literatur, je Cunjaka v svojih zapisih redno proglašal za kulturnega ministra v senci. »In lahko se pohvalim, da je bil Janez Janša eno uro moj delavec. Ravno sem izdajal knjigo Marka Crnkoviča, ko sta v Kava bar na Nazorjevi, kjer se je včasih zbirala smetana, v karirastih rekelcih vstopila Janša in Bavčar, ki sta tedaj delala na Mikroadi, kjer so imeli edini računalnik. Potreboval sem ga za postavitev knjige, Janšo poprosil, da mi na računalniku naredi postavitev knjige, mu na roko odštel jurja mark in v Kavi počakal, da mi prinese izdelek.«
Čeravno bi mu človek tudi zato, ker se je v času razpadanja Jugoslavije družil z Dragišo Marojevićem, organizatorjem mitinga resnice ter pesnikom, prav tako pa zaradi javne podobe vzorčnega marginalca prostodušno pripisal, da je končal med izbrisanimi, še zdaleč ni bilo tako. »Ljudje niso vedeli, za kaj gre. Meni je bilo jasno. Bil sem med prvimi, ki so vložili vlogo za državljanstvo, in ga tudi dobil,« razloži svoj dribling. Prvih deset let osamosvojitve Cunjak preživi predvsem kot akter številnih sodnih procesov. Leta 1992 se je zaprl v sobo na kulturnem ministrstvu in zahteval svoje pravice, točneje subvencije. Zahteval je odstop svetovalca kulturnega ministra Božidarja Premrla, ker naj bi povzročil propad nekaterih založb. Leto kasneje odet v dvojni »sendvič transparent« v dežnem plašču, klobuku in s sončnimi očali vnovič protestira in nekaj malega celo gladovno postavka. Obenem grozi, da se bo iz levičarja spremenil v desničarja, in toži, da mora zaradi finančne stiske prodajati elektronske ure. Javno zahteva suspenz kulturnega ministra Peljhana.
Zaradi takšnih in drugačnih obrekovanj oziroma izjav, ki jih je še najraje posredoval preko mariborskih publikacij tipa Kaj in Večer, so ga tožili že omenjeni Premrl, pa Anej Sam ter seveda pokojni literat Peter Božič, s katerim sta bila, kot pravi danes, »sprta prijatelja«. »Imam uradno potrjene vesti, da so Peter Božič, Sergej Peljhan, Vladimir Kavčič in Jože Osterman delali za udbo, in ne bom klonil pred njimi,« so se glasile bombastične izjave z obskurnih obravnav. Ko so ga obsodili na tri mesece pogojne kazni, je zahteval, da ga strpajo v zapor, a mu ni bilo ugodeno. Pozornost je zbujal tudi z bizarnostmi, da je med razpravo fotografiral sodnico, grozil tožilcu, da ga bo v svoji novi knjigi razsul, in nenazadnje tudi z zahtevo, da naj mu vlada Jugoslavije financira odvetnika.
Rad bi se spet vrnil na ulico
Pišoč pod psevdonimom za beograjski Blic je postavil do danes nedosežene standarde rumenega raziskovalnega novinarstva. Vrhunec je bržkone poročilo iz slačilnice v Hali Tivoli, v kateri so se po rekreativnem nogometu preoblačili eminentneži, iz česar je nastala zabeležka, da je najdaljši spolni ud ugledal v mednožju Radeta Šerbedžije. Spet pod psevdonimom je pisal o finančnih zdrahah v slovenski srbski skupnosti, zaradi česar je imel istoimenski koprski športni novinar težave s pobesnelimi akterji člankov, ne vedoč, da Cunjak uporablja njegovo ime. Da bo plaval v Ljubljanici, je lahko slišal tudi sam. Njegovo pisanje je bojda posredno vplivalo tudi na (ne)izbiro dotičnega srbsko-slovenskega poslovneža za srbskega veleposlanika v Sloveniji, pod kasneje razkrinkanim psevdonimom Mirko i Slavko pa je pisal tudi o Peranu Boškoviću, nedavno odstavljenem parohu ljubljanske pravoslavne cerkve.
Svojo mrežo antikvariatov (razen v Tržiču bojda nobenega ne najema od občin) je zasnoval pred trinajstimi leti na uličnem štantu. Najprej pred Maximarketom, nato na Šuštarskem mostu, od koder so ga inšpektorji stalno preganjali, pa se je vedno znova vrnil. Poleg inšpektorjev so noreli lastniki knjigarn, češ da prodaja pri njih ukradene knjige. Bržkone res, čeprav se je Cunjak pred tovrstnimi obtožbami branil s preprostim ugovorom, da res ne sprašuje ljudi, od kod jim knjige.
No, če kaj, potem Dušanu Cunjaku ni mogoče očitati, da ne ljubi knjig. Nasprotno. Prav ljubezen do knjig, po kateri se bistveno razlikuje od večine življa, ki knjige razume kot odvečno kramo, ga je ohranila. In obenem predstavlja največjo legitimacijo njegovega početja. Temu pripadajoče je tudi znanje. Vedenje o knjigah. Tudi glede tega ne okoliši. »Tukaj v Sloveniji preko državnih dotacij izdajajo knjige, ki jih nihče ne bere, samo zato, da na ta način skrbijo za nekakšno socialno ravnovesje, kar pa nima smisla. Treba je podpirati elito, ne pa, da lahko vsak izda knjigo. Dogaja se, da dotirane knjige še isti dan, ko izidejo, tudi končajo na odpadu,« v svojem neposrednem stilu razlaga sceno.
Pa še nekaj velja omeniti. Njegov smisel za majhnost. Za postopnost. Za malo mero. Morda podedovan po očetu, ki je bil v Prijedoru direktor lekarne. Gram po gram, cent po cent? »Knjige nikoli ne prodajam za več kot dvakratno ceno od tiste, za katero sem jo kupil. Težko je prodajati v provinci. Na Vrhniki na primer ne prodam nič, zato pa tam pridem do dobre robe. Za razliko od Celja, kjer zaradi poplav, ki zalivajo kleti, kjer rade končajo, nimajo knjig. Knjige moraš imeti rad. To je osnova. Sicer pa sem mali človek in nameravam to tudi ostati. Rad bi se spet vrnil na ulico, a mi Jankovićeva administracija ne dovoli,« razmišlja Dušan Cunjak, svojevrstna »gazela« skrbnega biznisiranja z majhnimi številkami. Trenutno prodaja tudi slike Boruta Pahorja. Take za na zid, če bi jo kdo imel. In v teh dneh ga do pozne noči lahko vidite, kako v novem prostoru na Trubarjevi sortira knjige. Sam seveda. Enostavno priden tip, ki se je našel v svojem poslu.
