To ni tako enostavno. Treba je vedeti, da so za učne težave zelo različni vzroki. Strokovnjaki ugotavljamo, da težave s tem, kako se učiti, z organizacijo, s postavljanjem ciljev niso odvisne le od otrokove volje. Lahko gre za nevrološke primanjkljaje. Če takšnim otrokom sistematično pomagamo, se teh veščin lahko naučijo.
Ni za to pri večini kriva preveč popustljiva vzgoja staršev?Generacije otrok, ki zdaj obiskujejo šolo, se srečujejo z drugačnimi zahtevami kot v preteklosti. Morajo se naučiti drugih pravil, kot so veljala za nas ali za naše starše. Zaradi razvoja informacijske tehnologije je količina informacij ogromna, šolski sistem oziroma šolski programi pa niso vedno popolnoma prilagojeni takemu načinu življenja in se ne spreminjajo tako hitro, kakor se spreminjajo zahteve družbe, kar je sicer razumljivo. A tudi zato so otroci slabše opremljeni za spoprijemanje z zahtevami družbe. Svojo vlogo pri učenju za življenje morajo odigrati tako šola kot starši. Vendar, koliko smo starši sploh usposobljeni za to, koliko sploh lahko otrokom damo? To je vprašanje, s katerim se spopadajo povsod po svetu.
Kdo mora torej odigrati aktivnejšo vlogo pri vzpostavljanju učnih navad?Kar je učinkovalo pri nas, ni nujno, da bo tudi pri našem otroku. S tega vidika bi pri učenju učenja staršem morali pomagati učitelji, saj so oni strokovnjaki. Pokazati bi morali, kakšni so načini učenja, kaj vse jim je na voljo, kako si lahko pomagajo. V praksi se na primer lahko zatakne že v prvih razredih osnovne šole. Starši včasih ne znajo pomagati otroku, saj so se sami istih stvari učili na popolnoma drugačen način. Vsak se mora zavedati svojih odgovornosti in svojih omejitev. Tudi šola jih ima. Vendar pa so stvari, povezane z učenjem, stvar šolskega prostora. Zato smo šole sploh ustanovili.
Ali obstajajo skupine otrok, ki so bolj izpostavljeni učnim težavam?Seveda. To so tisti, ki imajo razvojne težave in razvoj pri njih ne poteka tako, kot bi moral. Zelo pomembno pa je tudi, v kakšnem okolju otrok živi. Če je iz socialno manj spodbudnega okolja, ima manj izobražene starše, to tudi lahko vpliva na njegove učne težave.
Je zadnja leta, ko nas je prizadela kriza in je več družin v socialni stiski, več otrok z učnimi težavami?Ne, ni jih več. Prav pa je, da se vpliva okolja zavedamo. Predvsem morajo biti nanj pozorni v šolah in vrtcih, ki veljajo za zaščitni dejavnik. Primanjkljaje iz okolja namreč lahko v zgodnjem otroštvu nadoknadijo in zmanjšujejo razlike med otroki.
Omenjate okolje, v katerem otroci dobijo manj spodbud. Je spodbud lahko preveč?Seveda.
Kakšne so posledice?Takšne stvari se zgodijo nehote. Starši pretirano skušamo ugajati otroku, sprašujemo ga, kaj si želi, kaj bi rad počel. Na čim več področjih se mu želimo približati in mu ustreči. Lahko se zgodi, da otrok sploh ne ve več, kaj bi rad, kaj mu je všeč, želja ne izraža, morda jih celo nima. Opažam, da mnogi starši v zadnjem času delujejo pretirano zaščitniško in skušajo otroka obvarovati pred vsem slabim. V življenju pa ni tako, da bi bile komu slabe stvari prihranjene. Bolje je, da se znamo s tem spoprijemati. Tega pa se otroci nikoli ne bodo naučili, če jih bomo pretirano ščitili.
To verjetno velja tudi pri šolskih ocenah in uspehih, ne morejo vsi imeti petic in biti odlični.Ocene morajo biti realne. Če vsi znajo za odlično, si vsi tudi zaslužijo odlično oceno. Ampak ker smo si tako različni, je to zelo malo verjetno. Menim tudi, da je treba otroku pustiti, da sam opravlja šolske obveznosti, in se skušamo starši od tega čim bolj umakniti.
Pa vendar so včasih domače naloge izvedljive le v sodelovanju s starši.Ob tem sem kritična do učnih načrtov. Na primer, otroci v prvem razredu morajo pripraviti govorni nastop, lahko pa zraven izdelajo še plakat. Jasno je, da šestletnik ne bo mogel samostojno narediti plakata in se obenem pripraviti na govorni nastop. Tega ne zmore in to ve vsak, ki pozna razvojno psihologijo ali pa ima svoje otroke. To je prezahtevna naloga, da bi jo opravil brez pomoči staršev. Podobno dvolična so navodila, ko mora prvošolec kaj prinesti v šolo, na primer stvari, ki naj jih nabere v gozdu. Niti v šolo ne sme iti sam brez spremstva, zato tudi naloge iz gozda ne more opraviti sam.
Kako se opazijo prve učne težave otroka?Odraslim, torej staršem in zaposlenim v šoli, se pogosto zdi, da ima otrok dosežke, ki niso skladni z njegovimi sposobnostmi. Nekje mu gre dobro, na drugih področjih pa mu gre slabo in nihče ne more ugotoviti, zakaj. Redkeje se srečujemo s tistimi, ki so neuspešni na vseh področjih. Odrasli torej prepoznavajo, da ima otrok potencial, ki pa ga ne more izkoristiti. Lahko gre pri tem za učne težave, čustvene ali vedenjske težave, motnje pozornosti, morda težave izvirajo iz domačega ali šolskega okolja. Ko pridejo k nam, skušamo poiskati vzroke.
Kako lahko starši otroku zagotovimo čim boljše učno okolje?V predšolskem obdobju je treba otroke pustiti, da se igrajo, to naj bo njihova glavna naloga. Sicer pa v šolo hodijo otroci, šola je narejena zanje, ne za starše. Slednji morajo otroku stati ob strani, ga spodbujati, motivirati, hkrati mu morajo pomagati, če potrebuje pomoč. Ampak otrok je tisti, ki mora biti odgovoren za šolo, ne starši. To je treba otroku dopovedovati od prvega razreda naprej. Seveda mu je možnost, da to uresniči, tudi treba dati. Otroci morajo sami skrbeti za svoje potrebščine, kje imajo telovadno opremo, copate, če so v višjem razredu, kaj imajo prihodnji dan na urniku. Sami morajo skrbeti za domače naloge. Samo tako lahko spodbujamo njihovo samostojnost. Ob tem pa se moramo zavedati, da vsa opravila ne bodo opravljena stoodstotno, da bodo stvari pozabljali, izgubljali. To je normalno za otroke, ki se šele učijo.
Otroku moramo tudi z dejanji dati vedeti, da mora stvari narediti sam. Danes imajo mnogi že zgodaj mobilne telefone. In preprosto pokličejo mamo iz šole, ji povedo, kaj so pozabili doma, mama pa drvi iz službe domov in otroku v šolo prinese pozabljeno. Tako ne gre. Le če otrok nečesa ne zmore, je treba pristopiti in mu pomagati. To pa še vedno ne pomeni, da morajo starši stvar narediti namesto njega. Starši smo preveč prestrašeni, kaj bo, če bomo otroku prepustili, naj svoje naloge opravi sam. Ampak mi smo šolo že naredili. Zdaj so na vrsti otroci.
Bliža se zaključevanje ocen in spričevala. Ali so odzivi staršev na uspeh otroka pomembni?Seveda. Otroku mnenje staršev do začetka pubertete največ pomeni. Pomembno je, kako starši gledajo na šolo, na znanje, na ocene. Otroci srkajo, posnemajo starše in to nosijo s sabo. Menim, da je treba otroka pohvaliti za vsak uspeh, ki ga doseže. Lahko dobi tudi nagrado, ne materialno, ampak kak izlet, prijetno skupaj preživeti čas. Lahko je to tudi stvar, ki si jo že dolgo želi in ni preveliko finančno breme za družino.
Kaj pa, kadar otrok ni uspešen?Takrat potrebuje predvsem tolažbo in oporo, nikakor ne bi smel biti kaznovan. To so zanj težke in stresne stvari. Vedeti pa moramo, da se stvari v šoli dogajajo vse šolsko leto, ne le pred zaključkom. Če starše na koncu ocena zelo preseneti, se morajo vprašati, kje so bili prej. Če ima otrok težave, jih ima verjetno že dlje časa in treba bi bilo ukrepati že prej. Res je tudi, da včasih kljub pomoči ne gre. Ampak tako sebi kot otroku v tem primeru lahko priznamo trud in obljubimo nadaljnjo pomoč. Občutek za enega in za drugega je kljub neuspehu čisto drugačen, kot bi bil ob kaznovanju.