Noč dolgih nožev že prvi dan
Prvi dan sem kolesaril le od letališča do čilske prestolnice, kjer živi dobrih šest milijonov ljudi. Santiago je tudi največje mesto v jugozahodnem delu Južne Amerike. Najprej sem si sam ogledal del središča mesta, nato se je ponudil prijazen mladenič, da mi razkaže mesto. Ker je bil peš, sem tudi sam hodil, potiskajoč kolo ob sebi. Po dobri uri sva šla skozi zanemarjen park, poln blata in vode. Kar nenadoma je iz žepa potegnil nož in ga usmeril proti mojemu trebuhu, rekoč: »Daj denar.« Najprej sem mu dal približno polovico denarja, nato je zahteval še fotoaparat. »Glej, aparata ti ne dam, raje ti dam še nekaj denarja,« sem mu dejal. Ves čas je tiščal nož poleg trebuha in mi gledal pod roke. Vzel je denar in zbežal. Poiskal sem najcenejši hotel ter šel ves jezen in razočaran spat.
Naslednji dan sem se pripeljal na obalo Tihega oceana, v bližino mesta Valparaiso, in se okopal. Četrti dan me je čakala najtežja etapa na poti. Kolesaril sem skozi mesto Los Andes, kjer je bilo 30 stopinj Celzija. Kmalu se je začel dolg in težek vzpon do smučišča Portillo, ki ga dobro pozna Tina Maze, saj tam trenira hitre discipline. Portillo je edino smučišče na južni polobli, ki je gostilo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju. Le malo naprej je mejna kontrola in peklenskega vzpona, dolgega 32 kilometrov, je bilo konec. Ves dan sem bil na kolesu, a za seboj pustil le 111 kilometrov in premagal 2950 metrov višinske razlike. Temperatura je bila vsega stopinjo nad ničlo.
Lepote Andov
Zjutraj me je čakal še rahel vzpon, dolg štiri kilometre, do prelaza Cristo Redentor, ki je na višini 3185 metrov. Po prelazu, kjer je uradno meja med Čilom in Argentino, so me čakale še tri različne argentinske kontrole. Vmes sem se ustavil na točki, od koder se ponuja lep razgled na goro Aconcagua (6959 metrov), ki je najvišji vrh obeh Amerik. Naslednje dni so me čakale ravninske etape, zato sem sedmi dan brez težav prevozil 254 kilometrov, kar je bilo največ na poti. V Argentini sem skoraj vsak dan užival njihovo najbolj znamenito nacionalno jed – goveje zrezke asado. Res so bili slastni in bi bil greh, če jih ne bi okusil; z vsem spoštovanjem do vegetarijancev in veganov.
Dvanajsti dan sem pozno popoldne pripeljal v predmestje prestolnice Buenos Aires, ki v slovenščini pomeni »dober zrak«. Ampak zrak je bil zelo onesnažen, kot v vseh velemestih. Bilo je veliko prometa, ceste umazane in slabe. Bilo je samo 15 stopinj in ulil se je dež. »Kaj je sploh dobrega v Buenos Airesu, razen besede 'buenos'?« sem se vprašal. Zvečer sem prikolesaril do očetovih sorodnikov. Naslednji dan sem obiskal piknik in se tam srečal s številnimi rojaki, ki jih je v Argentini približno 30.000. Med drugim sem si ogledal nogometni stadion Boce Juniors – Bonboniera, kjer je svoje nogometne korake začel in končal sloviti Armando Diego Maradona.
Kolesaril sem proti najbližjemu mejnemu prehodu, ki pa je bil zaprt. Na argentinski strani, blizu urugvajske meje, so Argentinci s pomočjo urugvajskega denarja odprli tovarno celuloze in to je urugvajska vlada zamerila argentinski ter zaprla mejni prehod. Moral sem na naslednji mejni prehod Colon, ki je 130 kilometrov bolj severno. Zaradi tega sem prekolesaril dobrih 200 kilometrov več in izgubil en dan. Prečkal sem mejno reko Urugvaj in se končno le znašel v državi Urugvaj. Prikolesaril sem v glavno in največje mesto Montevideo, ki šteje 1,5 milijona prebivalcev, kar je polovica vseh Urugvajcev. Dobil sem se z gospodom Jantalom, ki je predsednik slovenskega društva, a pogovarjala sva se v hrvaščini, saj je znal le sem in tja kakšno slovensko besedo. Tisti dan sem se dvakrat okopal v reki Plata, ki je najširša na svetu, saj ob izlivu v Atlantik v širino meri 150 kilometrov, in se pripeljal do meje z Brazilijo.
Za konec spet kraja in peklenski klanci
Zadnji teden so me do konca poti zopet čakali težki klanci, ki so bili zaradi visoke vlage in temperatur nad 30 stopinj še toliko bolj naporni. Pripeljal sem v Sao Paulo, največje južnoameriško mesto, ki ima 18 milijonov prebivalcev. Poiskal sem hišo gospoda Hlebanje, Slovenca, ki že dolga leta živi tam z ženo Brazilko in sinovoma. Bilo je kot v pravljici in ob zajtrku sem se počutil kot kralj; služkinji in gospod Hlebanja so mi šli zelo na roke. Dva dni pred koncem, ko sem spal na plaži v turističnem kraju Marseias, so mi ukradli kolesarske čevlje in pot sem nadaljeval v sandalih, zato je bilo kolesarjenje po težkih in strmih klancih še toliko težje.
Prikolesaril sem v Rio de Janeiro, kjer sem poiskal Slovenko gospo Starman, ki je tam že od otroških let. Zadnji, 38. dan sem si ogledal tri največje znamenitosti Ria. Najprej sem se odpravil na stadion Maracana, ki je bil včasih največji na svetu, potem sem obiskal kip Jezusa Kristusa. Nazadnje sem šel še na famozno plažo Copacabana, kjer sem se okopal v Atlantiku, a voda je bila umazana, kar v desetmilijonskem mestu, ki je drugo največje v Braziliji, ni nič čudnega.