Katar je v predtekmovalnem delu SP v Španiji nastopil v zelo težki skupini v Sevilli z Rusijo, Dansko, Makedonijo, Čilom in Islandijo, zato je bilo težko pričakovati napredovanje med najboljših šestnajst na svetu.

Pred žrebanjem skupin je bil naš tihi cilj četrto mesto v skupini in napredovanje med elitno šestnajsterico, po žrebanju pa smo se zavedali, da bo to zelo težka naloga. Vseeno smo računali, da bi lahko poleg zmage proti Čilu presenetili Ruse ali Makedonce. Proti obema smo bili kar blizu presenečenja, a obakrat izgubili. Čeprav se nismo prebili iz skupine, je obstajala možnost, da v predsedniškem pokalu za uvrstitev od 17. do 24. mesta dobimo obe tekmi. To bi pomenilo končno 17. mesto, hkrati pa bi se prvič v zgodovini zgodilo, da bi Katar zmagal na treh tekmah na SP.

Toda na zadnjih dveh tekmah proti Argentini in Savdski Arabiji ste dvakrat izgubili. Kaj je bil glavni razlog, da ste takoj po zadnji tekmi napovedali odstop?

Na koncu smo z 20. mestom izboljšali uvrstitev s prejšnjega SP, ko je bil Katar 23., a to je bila slaba tolažba. Zadnji tekmi v predsedniškem pokalu in selitev v Guadalajaro so bile za moje igralce očitno povsem odvečna in nepotrebna zadeva. Zato sem moral največ delati na tem, da se v ekipi niso začela velika notranja trenja, ki so se že začela nakazovati. Zakaj se je to zgodilo? Vedeli so, da bodo ob uvrstitvi med šestnajst najboljših na svetu bogato nagrajeni. Potem ko se to ni zgodilo, jim je vse padlo dol. Čeprav sem prepričan, da bi bili tudi za 17. mesto super nagrajeni, zato jim je bilo kasneje verjetno žal, a je bilo že prepozno. Proti Savdski Arabiji smo skoraj celotno tekmo vodili od osem do enajst zadetkov, na koncu pa zaradi neumnosti in nonšalantnosti igralcev izgubili po kazenskih strelih. Takoj po tekmi sem odšel k predsedniku katarske zveze, ker mi je zaradi mojih igralcev na tej tekmi počil film.

To ste storili kljub dejstvu, da vam je nova pogodba s katarsko zvezo tekla že tri mesece.

Da. Moja pogodba je bila takšna, da se je vsako leto avtomatično obnavljala, imel pa sem enomesečni odpovedni rok. Že dolgo sem v arabskem svetu in vem, kako stvari tam delujejo, toda to je bila kaplja čez rob. Enostavno se nisem več videl v tej zgodbi, nisem več videl smisla, nisem več imel notranjega adrenalina in občutka. Če fantje nimajo toliko športnega motiva, da na tako velikem tekmovanju do konca odigrajo korektno, pošteno in na vso moč, potem ne vem, kaj naj še delam z njimi. Nihče me ni nikoli gnal od tam, a sem predsedniku takoj povedal, da ne bom več nadaljeval selektorskega dela. Predsednik in njegovi sodelavci so mi najprej rekli, da sem verjetno malce v afektu in da naj vse skupaj še malce prespim in premislim. Po koncu SP sem bil še dva meseca v Katarju in imel še nekaj sestankov z vodilnimi možmi tamkajšnje zveze, sočasno pa sem čakal na ureditev dokumentov. Predstavil sem jim tudi svojo analizo in poročilo, v katerem sem bil oster in iskren, a mi ni nihče zameril ali nasprotoval. Kmalu so se sami prepričali, da si ne bom premislil glede nadaljevanja sodelovanja. Razšli smo se zelo prijateljsko, dobil sem tudi plačo za zadnja dva meseca, ob slovesu pa so mi pripravili super banket z bogatimi darili, torto z mojim portretom...

Vaš naslednik na selektorskem stolčku Katarja bo Španec Valero Rivera, ki je januarja Španijo popeljal do naslova svetovnega prvaka in ki naj bi v Katarju zaslužil kar 800.000 evrov na leto.

Če se malce pošalim: očitno me mora zamenjati najboljši na svetu in očitno so Katarci izbrali cenejšega od mene. Z Rivero sem se osebno srečal nedavno v Katarju ter mu zaželel veliko sreče in uspehov. V pogovoru sem mu povedal nekaj o pogojih dela, drugo pa bo moral sam ugotoviti in storiti, kajti vsak trener oziroma selektor si sam zase pripravi teren, na katerem bo delal.

Katar bo leta 2015 tudi gostitelj svetovnega prvenstva za moške. Kako se po organizacijski plati pripravlja na veliko tekmovanje?

V arabskem svetu vse stvari potekajo zelo počasi. Za zdaj imajo Katarci le veliko sestankov, usklajevalnih postopkov in predvsem precej besedičenja, a sem prepričan, da bo pet minut pred začetkom SP 2015 vse urejeno in pripravljeno. V »nulo«, torej na vrhunski ravni. Predstavniki mednarodne zveze IHF, ki bdijo nad organizacijo, bodo do takrat izgubili še veliko živcev in imeli veliko neprespanih noči, a mislim, da bo to eno najbolje organiziranih SP doslej. Eno dvorano bodo razširili, zgradili pa bodo kar štiri nove, vse v Dohi na razdalji le štirih, petih kilometrov. Januarja je v Dohi od deset do petnajst stopinj Celzija, vse dvorane in drugi objekti so seveda klimatizirani, tako da se bo treba prej dodatno obleči kot sleči.

Tudi po tekmovalni plati želi Katar doseči dober rezultat, zato številnim evropskim zvezdnikom ponuja naturalizacijo, državljanstvo, denar.

To je lahko tudi zelo dvorezen meč. Vsi dobri igralci so člani svojih reprezentanc, in če bi želeli zaigrati za Katar, bi morali po pravilih pavzirati dve leti. To pa je vse prej kot kratka doba, zato menim, da jim razen kakšnega vratarja ne bo uspelo naturalizirati kakšnega vrhunskega igralca. Če pa jim bo to že uspelo, bodo to verjetno igralci, precej starejši od 30 let, ki ne igrajo za svojo reprezentanco. Nemca Krausa sem jim že jaz ponujal, v igri je tudi njegov rojak Zeitz in še nekaj Nemcev, domnevno Španec Chema Rodriguez... Tudi logistično je zadeva težko izvedljiva, saj si ne znam predstavljati, da bi evropski klubi pustili svoje igralce na priprave reprezentance Katarja, razen v tednih EHF in dva, tri tedne pred začetkom SP.

Kakšna je bila vaša vizija glede naturalizacije igralcev, ko ste bili še selektor Katarja?

Imel sem stike z nekaterimi igralci, ki bi bili potencialni kandidati za reprezentanco. A ker se stvari tam spodaj dogajajo v zadnjem trenutku, ni prišlo do dogovora. Ko sem bil še selektor Katarja, sem imel v reprezentanci igralce sedmih različnih narodnosti, prihajali so iz Tunizije, Maroka, Egipta, Sirije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Katarja. Toda po drugi strani je bilo v članski izbrani vrsti tudi kar šest rojenih Katarcev, kolikor jih nista imeli niti mladinska niti kadetska reprezentanca. Iz Katarcev je mogoče sestaviti ekipo, a ne za vrhunske dosežke. Vodilnim možem zveze sem predlagal, da bi se okrepili z Evropejci na igralnih mestih, na katerih nimamo ustrezne kakovosti: vratar, srednji zunanji, šuter in krožni napadalec. Seveda bi si vsak želel vrhunske igralce, toda kje jih dobiti?

Kakšen status imajo rokometni reprezentanti Katarja?

Vsi so zaposleni v vojski ali policiji in hodijo v službo. Plačo dobijo tako v službi kot v klubu in reprezentanci. Če nimajo reprezentančnih obveznosti, morajo biti zjutraj ob šestih v službi. A če je na primer trening ob desetih, lahko gredo ob devetih iz službe in po treningu domov, v vsakem primeru pa morajo priti v službo že ob šestih. Toda po mojem odhodu so reprezentanco bolj ali manj razpustili, in če bi zdaj morali igrati na kakšnem tekmovanju, sploh ne vem, kako bi se organizirali. Vodilni možje katarskega rokometa so bili namreč po SP v Španiji zelo razočarani nad odnosom večjega dela reprezentantov, zato ti v zadnjih treh mesecih iz naslova reprezentance niso dobili nobenega denarja.

Vseeno Katar na klubski ravni postaja obljubljena dežela za evropske zvezdnike, saj tam na primer igrata tudi Islandec Olafur Stefansson in Danec Nikolaj Markussen.

Katarska liga niti slučajno ni kmečka ali kavbojska, kot mnogi mislijo. V zadnji sezoni je še za spoznanje močnejša in kakovostnejša, v njej pa sta tudi slovenska vratarja Aljoša Čudič in Gregor Lorger. Stefansson je ob koncu kariere prišel še nekaj zaslužit, za Markussna pa ne verjamem, da bo dolgo igral v Katarju. Zanj in za njegov nekdanji klub Atletico Madrid, ki je na robu propada, je bil Katar rešilna bilka, da sta oba nekaj zaslužila. Klubi stremijo k čim odmevnejšim in kakovostnejšim okrepitvam, velika težava pa so menedžerji, ki pogosto ponujajo suho robo za čisto zlato. Kar zadeva število tujcev v klubu, imajo v Katarju zelo čudno pravilo. Vsak klub je lahko imel dva tujca in dva mukima, to je potencialna kandidata za reprezentanco. Zdaj so to število povečali na tri, tako da lahko ima vsak klub pet tujcev.

V čem so katarski rokometaši v prednosti pred evropskimi in na katerih področjih zaostajajo za njimi?

Njihova glavna prednost so pogoji za delo, ki so brez dvoma najboljši na svetu. V Katarju ne obstaja beseda ne. Tam je vse možno in vse se da dobiti. V šali so mi vodilni možje zveze rekli, da lahko grem na priprave tudi na Luno, samo da na koncu dosežemo tisto, za kar delamo. Ena največjih njihovih težav je v glavah. Imajo se za profesionalce, a živijo daleč od profesionalizma: niti pri načinu življenja, prehrani, odnosu do obveznosti... No, na trening pridejo, ker pač morajo. Kar zadeva taktiko in tehniko, fantje sploh niso naivni ali da zadev ne bi razumeli, a največji minus so njihove telesne predispozicije, kot je na primer višina.

V arabskem svetu ste bili kot klubski in reprezentančni trener devet let in pol. Bi raje nadaljevali delo tam ali vas bolj vleče nazaj v Evropo?

Že dan ali dva po napovedanem odstopu sem imel nekaj telefonskih klicev in ponudb, a sem se odločil, da si bom, čeprav živim izključno od rokometa, vzel malce daljše počitnice. Da si napolnim baterije in uredim nekaj zasebnih zadev v Sloveniji. Nisem tip človeka, ki bi se šel »instant variante«. Če bi se na primer dogovoril s Kitajci, ki imajo igralce, da »padeš dol«, a so totalno neorganizirani, in bi se dogovorili za dolgoročnejši projekt, bi me to zanimalo. Kuvajt ima dobro ekipo, a sta olimpijski komite in rokometna zveza povsem skregana. Če bi bil denar moje vodilo, bi prevzel Združene arabske emirate in neizmerno užival, toda ker to ni reprezentanca za odmevnejše dosežke, me ne zanima. Vsaj za zdaj me kot trenerja ne vleče niti v Slovenijo niti v Evropo, ampak nikoli ne reci nikoli. Če bi že prevzel evropski klub, bi takšnega, v katerem se dela na dolgi rok in ki ima visoke tekmovalne cilje, kajti povprečje me nikoli ni in me ne bo zanimalo.