Ironična oglaševalska zmaga

V Čilu so imeli leta 1988 ali 17 let po Pinochetovem vojaškem udaru, ki je zrušil Allendejevo socialistično vlado, referendum o tem, ali bi še naprej imeli vojaško diktaturo, ki je v deželi vzpostavila kapitalizem po modelu »čikaške šole«, ali pa ne. Tega referenduma se seveda ni domislil sam Pinochet, ampak so ga zahtevale njegove »tete iz ozadja«, ZDA, ki so mu tudi pomagale pri vojaškem udaru, toda po »uspešni« uveljavitvi kapitalističnega modela bi se ga spodobilo dopolniti še z demokratičnimi volitvami. Tako vojaški režim kot njegove »tete« so bili prepričani, da je kapitalizem prinesel že toliko dobrega in postal že tako priljubljen, da je »No« v vojaško-kapitalističnem režimu nemogoč. Ob dejstvih, kot je naprej to, da se je ta režim vzpostavil s krvavo represijo (na tisoče ubitih in »izginulih«), in potem to, da je bila cena »uspešnega« uvajanja kapitalizma več kot 60-odstotna revščina, se zdi takšno prepričanje oblasti bolj naivno ali vsaj samovšečno kot pa realistično, toda v filmu Ne!Pabla Larraina je videti, kot da je bilo vendarle bolj realistično kot naivno. Ne le militantna aktivistka (policija jo ob vsaki priložnosti pretepe in zapre), ki trdi, da je ta referendum tako in tako le farsa oziroma manever, s katerim bi vojaški režim rad pridobil demokratično legitimnost, ampak tudi opozicijske stranke, ki bi res rade imele parlamentarni sistem, so v hudih dvomih, da se bo referendum izšel njim v prid. Ali bi lahko pomagala propagandna kampanja, dobra oglaševalska akcija?

Bi, pravi film, ki temu nameni večino svojega časa, pri čemer se, kot kaže, sklicuje na zgodovinsko dejstvo, se pravi na to, da je na čilski televiziji cel mesec potekal referendumski oglaševalski »dvoboj« med taboroma »No« (torej »ne« Pinochetovem režimu) in »Si« (da ali za), pri čemer se je vsak lahko izkazal s 15-minutnim oglaševalskim izdelkom. Toda pobudnik kampanje je bil prav opozicijski tabor, ki je tudi najel mladega oglaševalskega profesionalca Renéja Saavedro (Gael Garcia Bernal). In ta je res pravi profesionalec, se pravi, da bi verjetno vodil kampanjo tudi za propinochetovski tabor, če bi ga ta angažiral pred opozicijskim. V tem se tudi razlikuje od svojega šefa v oglaševalski agenciji, Guzmana, ki vodi kampanjo za tabor »Si« bolj zaradi ideološkega prepričanja (Pinochetov vernik) kot zaradi denarja. Vprašanje referenduma je torej zvedeno na »dvoboj« med oglaševalcema, toda prava poanta filma vendarle ni v tem.

Več dela kot s konkurenco, ki je oglaševalsko »primitivna«, ima Saavedra s svojimi naročniki, ki jih mora prepričati o svoji oglaševalski koncepciji. Ta je namreč takšna, da ne dela nobene razlike med oglasom za coca-colo in oglasi za demokratični oziroma »srečni« Čile. Opozicijo sicer sestavljajo različne stranke, od pretežno buržoaznih do ostankov socialistične, toda vse bi rade pokazale zločinsko preteklost in represivno sedanjost Pinochetovega režima. Dajte no, s tako travmatičnimi podobami se ne osvaja prihodnosti – ta mora biti lepša od aktualne realnosti, da bi jo volilci »kupili«, se glasi oglaševalska dogma. In ta se res obnese, lahkotni, zabavni in duhoviti oglasi za »Ne« Pinochetu so ne le boljši od prorežimskih, marveč so se tudi prijeli med množicami, ki prepevajo pesmi iz oglasov. Na zgodovinskem referendumu leta 1988 je Pinochetov režim res izgubil, toda v filmu je to videti tako, kot da je bila to zasluga opozicijske oglaševalske akcije. Res je, da se je samemu režiserju to zdelo rahlo cinično ali vsaj ironično, vendar zato tudi ne pokaže, ali je po referendumski zmagi v Čilu res nastopila tista »demokratična sreča«, ki so jo slikali oglasi, še manj pa se zmeni za tistih 60 odstotkov socialno degradiranih in deprivilegiranih, ki najbrž niti niso bili del televizijsko-oglaševalskega občinstva.

Kritika