Giorgio Napolitano spet piše zgodovino. Potem ko se je pred sedmimi leti sredi podobne politične krize z glavnima protagonistoma Romanom Prodijem in Silviem Berlusconijem kot prvi bivši komunist povzpel na Kvirinal, zdaj bivanje tam podaljšuje kot prvi italijanski predsednik z drugim sedemletnim mandatom. Tega si pri skoraj 88 letih niti zdaleč ni želel, že pred tednom dni je začel pospravljati knjige in svojo dokumentacijo v predsedniški palači in zatrjeval, da ga nihče ne bi mogel prepričati, naj ostane. »Verjamem, da so ustanovni očetje republike s sedmimi predsedniškimi leti imeli v mislih samo en mandat,« je pred bližnjim potekom svojega komentiral špekulacije o ponovni kandidaturi minuli mesec, pred osmimi dnevi pa je za La Stampo dodal, da njegov obstanek na Kvirinalu zaradi umiritve politične krize »ne bi bil nikakršna rešitev« in bi »mejil že na farso«.
»Kar zdaj potrebujemo, je pogum za spremembe, za pogled naprej in ne vračanje nazaj,« je bil odločen Napolitano še do minule sobote, ko so k njemu družno priromali vsi politični veljaki z izjemo Beppeja Grilla, komika, ki je z gibanjem Pet zvezd proti etablirani politiki na nedavnih parlamentarnih volitvah prepričal četrtino Italijanov in dodobra premešal siceršnje strankarske štrene. Neapeljčan, ki je v glavno italijansko politično areno stopil pred šestimi desetletji, ko je bil pri 28 letih kot predstavnik komunistične partije PCI prvič izvoljen v parlament, je prošnje večine strankarskih veljakov praktično »moral« uslišati in je zdaj daleč najstarejši izvoljeni italijanski predsednik. Pred njim je ta čast pripadala Sandru Pertiniju, ki je na Kvirinal vstopil pri 81 letih, vendar pa Napolitano ni najstarejši državni voditelj. Izraelski predsednik se je že na slabe štiri mesece približal devetdesetemu letu, 89 oziroma že 88 pa jih štejejo še Robert Mugabe v Zimbabveju, savdski kralj Abdulah in Girma Wolde - Giorgis, predsednik Etiopije. Toda v primerjavi s temi starostami zdaj pravnika, ki mu je očetova volja utišala igralske želje, čaka izjemno stresna naloga. Sestaviti bo moral koščke politično povsem razbite Italije ali pa razpisati predčasne volitve, ki lahko to isto nalogo naredijo še mnogo težjo.
Skorajda misija nemogoče
Pred kako težko nalogo se je znašel Napolitano, ki je še v soboto obupano delegacijo tisočerice predsedniških elektorjev spraševal, zakaj mu ne dovolijo počitka, priča tvit Fabrizia Rondolina, urednika desnosredinskega časnika Il Giornale: »Tako je, kot da bi (vatikanski) konklave za papeža znova izvolil Ratzingerja.« Med svojim sedemletnim mandatom je Napolitano požel vsa priznanja kot moralna opora na čelu države, ki so jo najedali škandali s Silviem Berlusconijem na čelu vlade ali v opoziciji v glavni vlogi. Prislovična diskretnost in občutek za diplomacijo naj bi bila zagotovilo, da bo stari-novi predsednik našel najboljši možni izhod iz sedanje politične blokade, tako kot ga je pred letom in pol, ko je z Mariem Montijem in tehnično vlado iz ozadja pospravljal italijansko dvorišče za Berlusconijem. Pri tem je prišel še zlasti do izraza njegov skorajda prirojeni občutek za ponos Italije ter načela javnega življenja, očiščena prislovične zlaganosti v italijanski strankarski politiki.
Rojen pod spečo nevarnostjo Vezuva in v času, ko so črnosrajčniki nasilno utrjevali Mussolinijevo oblast, se je Napolitano med drugo svetovno vojno pridružil mladim protifašistom, po kapitulaciji Italije odporniškemu gibanju in leta 1945 Komunistični partiji Italije. Dve leti pozneje je končal študij prava, diplomsko nalogo politično-ekonomsko obarval in se za celo desetletje resno posvetil gospodarskim problemom italijanskega juga. Podpora Palmira Togliattija mu je hkrati gradila politično kariero in leta 1956 je bil že član nacionalnega komiteja PCI, poslanski sedež v Rimu pa je bil zanj »rezerviran« vse do leta 1989. Tedaj ga je zamenjal s tistim v evropskem parlamentu, ob razpustitvi komunistične partije, v kateri je ostal aktiven do konca, se je pridružil iz nje izrasli stranki demokratične levice, da bi po volitvah 1992 postal predsednik spodnjega parlamentarnega doma in dve leti pozneje kariero nadaljeval s položajem notranjega ministra v prvi Prodijevi vladi. Pri pogledu v njegovo komunistično preteklost je v svoji avtobiografiji obžaloval le soglašanje s partijsko podporo Sovjetski zvezi ob zadušitvi madžarske vstaje leta 1956, a ga je prav ta boleča izkušnja kasneje postavila na reformno pot odmika od sovjetskega komunizma in leninizma, kar je PCI kasneje približalo socialistom in privedlo v vode tako imenovanega evrokomunizma. V sedemdesetih letih je bil že široko prepoznaven kot član zmerne partijske frakcije, tedanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger pa ga je prijazno naslavljal za »mojega najljubšega komunista«. Kljub temu Napolitanu tedanji ameriški veleposlanik v Italiji John Volpe zaradi članstva v PCI ni izdal vizuma za vstop v ZDA, kamor ga je univerza MIT povabila na predavanja. Se je pa pozneje večkrat tajno srečal z Volpejevim naslednikom Richardom Gardnerjem, ko je kot partijski »zunanji minister« v njenem imenu iskal stike z washingtonsko administracijo ob hkratnem trganju povezav s sovjetsko KP. Kot prepričani Evropejec je nato odigral eno glavnih vlog pri končni preobrazbi partije leta 1991 in kasnejšem združevanju demokratične levice v Italiji.
Vreden vsega zaupanja
Pisanje sonetov v neapeljščini, skritih pod psevdonimom Tommaso Pignatelli, je Napolitano doslej večkrat zanikal kot »novinarski mit«. Je pa avtor vrste političnih esejev in knjig, ki so se dotikale tako same PCI kot aktualnih dogodkov v Italiji in svetu vključno z zatonom komunistične SZ in evropskim združevanjem. Ko je bil pred sedmimi leti izvoljen za italijanskega predsednika, je bila Italija razdeljena na levico, ki ga je pozdravila z burnim ploskanjem, in desnico, ki je stisnila roke v žep, tedaj premalo številna, da bi mu lahko preprečila potrebno samo še absolutno večino v četrtem volilnem krogu. Prej omenjeni Gardner je tedaj dejal, da je Italija izvolila »pravega in dobro mislečega državnika, ki resnično verjame v demokracijo in je pravi prijatelj ZDA.« »Svojo funkcijo bo opravljal nepristransko in pošteno,« je zagotovil novinarju AP. Da je vreden vsega zaupanja, naj bi pokazal februarja letos tudi papež Benedikt XVI., saj zanesljivi viri trdijo, da je italijanskega predsednika s svojo odločitvijo o odstopu seznanil teden dni prej, preden jo je obelodanil. Njegova zavezanost konstruktivnemu dialogu med pozicijo in opozicijo pa je prislovična vsaj že od leta 1994, ko je z nagovorom v parlamentu po Berlusconijevi volilni zmagi slednjega pripravil do tega, da je prišel k njemu in mu stisnil roko. Tokrat je Giorgia Napolitana podprlo skoraj tri četrt elektorjev, še Grillo, ki je to dejanje italijanskega političnega obupa jezno razglasil za »državni udar«, se ni odzval lastnemu pozivu na množični protest v Rimu. Vera v rešitelja je torej velika, koliko je še moči v prekaljenem politiku, pa bo kmalu jasno. Napolitano upa, da bo kmalu užival v pokoju, saj se ni zavezal celemu sedemletnemu mandatu. Le rešitvi sedanje politične krize, za katero še ne ve(mo) recepta.