Teran je – vzporedno s pršutom – tisto, na kar so Kraševci najbolj ponosni. Tega posebneža med vini, ki so mu že stari Rimljani pripisovali zdravilne lastnosti, Kraševci pridelujejo od vedno, zadnjih dvajset let pa so intenzivno delali tudi na izboljšanju kakovosti in zaščiti imena. »Leta 2000 smo teran zaščitili s posebnim pravilnikom o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja (PTP), kjer so točno določeni parametri, kako se teran prideluje, kje se ga prideluje in s katere trte ga pridelujemo. Vsakdo, ki želi vino pridelati kot teran, mora doseči predpisane parametre. Leta 2004 nam je uspelo teran tudi geografsko zaščititi v EU, kar pomeni, da ga pod tem imenom ne sme pridelovati nihče drug,« pojasni Marjan Colja, direktor vinske kleti Vinakras Sežana, kjer vsako leto napolnijo dobrih 500.000 steklenic s to žlahtno kraško kapljico.
Hrvati bi radi čezmejno zaščito terana
Kateri teran je pravi, zanj ne predstavlja niti najmanjše dileme, čeprav so Hrvati zagnali cel rompompom, potem ko je v ponedeljek slovenska vinarska inšpekcija zaradi nedovoljene uporabe imena s slovenskih prodajnih polic umaknila »teran«, pridelan na Hrvaškem. »Teran ni ime vinske sorte, ampak ime vina, ki ga iz sorte refošk pridelujemo na Krasu. Značilnost kraške planote je, da jo prekriva rdeča prst – jerina, ki je bogata z rudninami, predvsem z železom. Poleg tega so za Kras značilni posebni klimatski pogoji, saj se mešata celinsko in mediteransko podnebje, vse skupaj pa specifično vpliva na strukturo grozdja. Prav to je razlika med grozdjem refošk, pridelanem na Krasu, in enakim grozdjem, pridelanem v slovenski Istri ali na Vipavskem, kjer so lapornata tla,« je jasen Colja.
A hrvaška stran, ki je v vinarski spor vpletla tudi svojega kmetijskega ministra Tihomirja Jakovino, meni, da pri teranu ne gre le za vprašanje zaščitene etikete, ampak za njihovo avtohtono sorto v hrvaški Istri – sorte grozdja pa se po evropski zakonodaji ne da zaščititi. Hrvaški minister je že napovedal, da bo v ponedeljek na ministrskem srečanju v Luksemburgu svojima kolegoma iz Slovenije in Italije predlagal pogovore o začetku postopka za čezmejno zaščito terana. »Če pobuda ne bo sprejeta, bo Hrvaška zaščitila svoja vina po pravni poti,« je dejal Jakovina in »spomnil«, da so hrvaški strokovnjaki ugotovili, da refošk in teran nista isti sorti grozdja.
Sporne DNK-analize
Na trditve hrvaških enologov, da istrski »teran« pridelujejo iz trte teran oziroma teranovke, kar naj bi potrdile tudi njihove DNK-analize, se Marjan Colja le nasmehne in poudari, da je to le metanje peska v oči. »Od kdaj pa je teran vinska sorta? Če so Hrvati tudi v medijih priznali, da vedo za zaščito terana, zakaj v devetih letih niso naredili niti koraka v smeri razreševanja problema? V verodostojnost njihovih DNK-analiz se ne bom vtikal, ampak treba je vedeti, da so jih delali doma. Povsem drugo bi bilo, če bi šlo za mednarodne raziskave, ki bi vključevale vse možne dejavnike,« je prepričan direktor Vinakras Sežana.
Colja se je obregnil tudi ob besede priznanega hrvaškega enologa Maria Staverja, ki je izjavil, da v Italiji pridelujejo teran, a priznavajo izide analize o genetskih razlikah med grozdjem refošk in teran. »To nikakor ne drži. Obstajata le dve podvrsti oziroma vzgojni obliki refoška - z zelenim in rdečim pecljem. Slednjega imajo zasajenega predvsem Italijani, ki mu pravijo peduncolo rosso. V Italiji teran pridelujejo le naši zamejci, ki jih je po prvi svetovni vojni ločila nenaravna meja. Ker gre za enako zemljo in pogoje – vse je to Kras! – bomo poskušali rešiti zagato, tako da bi tudi njim dovolili uporabo imena teran.«
Teran ni ime sorte, ampak ime vina
Še bolj nepopustljiv do Hrvatov – kar zadeva teran, seveda – je vinar Primož Štoka iz Krajne vasi, sicer tudi član Konzorcija kraških pridelovalcev terana PTP. »Kraševci držimo skupaj in se ne bomo pustili Hrvatom, ki bi najrajši, da jim prepustimo še kraškega ovčarja in kranjsko klobaso. Tako ne gre. Danes sem hrvaški novinarki povedal, da ne bomo popustili niti za milimeter. Na Krasu se je vedno živelo od terana, to so govorili že naši nonoti in pranonoti, ki so ga hodili prodajat na Dunaj. Teran je pomenil za Kras preživetje. Zdaj sicer moda narekuje več sort, ampak teran je še vedno glavni,« pove Štoka, držeč v roki pest rdeče kraške zemlje: »V Istri ni take zemlje. 'Terra rossa' ni lapor, to je zemlja, polna rudnin. 'Teran', ki ga pridelujejo pri Motovunu in Poreču, je čisto nekaj drugega. Zdaj pa bi radi imeli kar teran kot trto. 'Svašta'! Lahko pišejo, kar hočejo, ampak tisto je navaden refošk, kot pri nas na obali. Pravi teran je črn - kot zajčja kri.«
O vinski vojni napovedi, ki jo je te dni izrekel priznani hrvaški vinar in predsednik združenja vinarjev pri hrvaški gospodarski zbornici Ivica Matošević, Štoka meni, da bodo bržkone naši južni sosedje potegnili kratko. »Hrvati naj najprej malce umirijo strasti. Če pa bodo vztrajali pri svojem, bodo vozili šleperje falsificiranega terana nazaj domov. Saj smo sami videli, kaj se je zgodilo s tokajem, ki so nam ga zaščitili Madžari. To je podobna zgodba,« je prepričan Štoka.
Podobna je bila zgodba s tokajem
Z njim se strinja tudi enolog vinske kleti Goriška Brda Darinko Ribolica, ki poudari, da so se na zahtevo Madžarske morali po stoletjih odreči imenu tokaj za vino, ki ga v Brdih pridelujejo že stoletja in ki se popolnoma razlikuje od madžarskega tokaja. Brici zdaj za svoj tokaj uporabljajo številna – tudi fantazijska – imena, kar pri kupcih povzroča pravo zmedo. »To je pač zaščita porekla oziroma domovine. Sam Madžarom ne zamerim, saj smo konec koncev povzeli ime, ki pripada njihovi pokrajini. Podobno smo mi zaščitili teran in postavili pravila igre. Hrvati niso v enakem položaju kot mi, zato bi morali spremeniti svoj teran v refošk, ker dejansko tudi je refošk. To z DNK-analizami, da je trta teran, pa je čista neumnost,« meni Ribolica.
Zanimivo pa je tudi razmišljanje vinarja Vasje Čotarja z Gorjanskega, ki se sicer v aktualni spor ne želi spuščati, saj meni, da je to bolj stvar politikov oziroma države: »Vseskozi je bil kraški teran, potem se je nekdo spomnil, da bo samo teran. Če bi ostal pridevnik kraški, bi Hrvati na steklenice lepo dodali pridevnik istrski in točno bi se vedelo, od kod katero vino prihaja. In bi bil mir.«