Multidisciplinarna predstava Bestiaires je nastala v koprodukciji treh partnerjev, in sicer DudaPaiva Company (Nizozemska), Kilden Theater & Riksteatret (Norveška) in Lutkovnega gledališča Ljubljana. V pisani, mednarodni zasedbi so med drugimi sodelovali tudi igralec in animator Iztok Lužar, dramaturg Jaka Ivanc ter lutkovni mojster Jože Lasič. Svetovno premiero je predstava doživela 20. septembra lani v gledališču Dansens Hus v Oslu na Norveškem, sledila je nizozemska premiera 17. januarja letos v Amsterdamu, nocoj pa bo na vrsti še slovenska premiera. Po besedah Paive je predstavo navdihnila grška mitologija, svoj lutkovni bestiarij pa je ustvaril kot »šov antičnih bogov, ki pred gledalci doživljajo tako uspehe kot neuspehe in slavijo svojo nesmrtnost«.

Ustvarjalno pot v gledališču ste začeli kot plesalec, vendar ste kasneje ples zamenjali z lutkovnim gledališčem. Kaj vas je pritegnilo k lutkam?

Po osnovni izobrazbi sem res plesalec, in ko sem se iz Brazilije preselil v Evropo, sem to storil z željo po razvijanju svojih plesnih sposobnosti. Vendar pa sem hitro ugotovil, da se je sodobni ples spremenil v precej introvertirano obliko umetnosti in tako sem začel iskati druge možnosti izraza. V gledališču obstaja tako imenovani četrti zid, pregrada med publiko in ustvarjalcem, in meni se je v nekem trenutku zazdelo, da je ta zid na področju sodobnega plesa postal skorajda neprehoden. Dobil sem občutek, da kot ustvarjalec ne morem komunicirati z občinstvom, prav komunikacija s publiko pa je bila glavni razlog, da sem svoje delo sploh želel predstaviti na odru. Ker v sodobnem plesu nisem več našel pravega izziva, sem začel iskati nove možnosti ustvarjanja in prav v tistem času sem »odkril« lutkarstvo.

Pravite, da v sodobnem plesu niste našli več pravega izziva, kljub temu pa je v vaših predstavah ples še vedno prisoten, saj vaš avtorski podpis sestavlja prav kombinacija sodobnega plesa in lutkarstva.

Sodobni ples sam po sebi me res ne zanima, prav tako me ne zanima tradicionalna oblika lutkarstva. Kar me privlači, je prepletanje teh dveh oblik gledališča, se pravi plesnega in lutkovnega. Ples je neke vrste poezija in je kot tak zelo abstrakten. Lutka pa je lahko, kljub svojim številnim izraznim možnostim, zelo enodimenzionalna, zato moraš kot animator narediti vse, da maksimiziraš njene potenciale. Po mojem mnenju se potenciala teh dveh svetov v celoti razvijeta šele, ko hodita z roko v roki.

Čeprav preplet plesa in lutkovnega gledališča ni nekaj novega, je vaš način kombiniranja teh dveh področij zelo sofisticiran in inovativen. V čem je bistvo vašega pristopa?

Vedno ko ustvarjam predstave – pa naj gre za solo projekte ali projekte, v katerih sodelujem z drugimi ustvarjalci – me v prvi vrsti zanima raziskovanje možnosti, ki jih ponuja kombinacija teh dveh področij. Po eni strani lahko s plesom ustvarim popolno abstrakcijo in občinstvu pustim, da samo zapolni prostor, po drugi strani pa lahko skozi lutke komuniciram z občinstvom na način, ki mi ga ples ne ponuja. Gre torej za iskanje pravega ravnotežja oziroma prave kombinacije. Moje predstave so tako vedno »work in progress«, tehnika, ki jo uporabljam, pa se vseskozi dopolnjuje in razvija.

To tehniko oziroma metodo ste poimenovali »dividing the beats«. Lahko o njej poveste kaj več?

Omenjena tehnika animatorju omogoča, da na odru poustvari dva lika. Na nek način gre pri tej tehniki za precej shizofren pristop, saj od nastopajočega zahteva, da z enim samim telesom na odru poustvari dve entiteti. Ko rečem lik, namreč ne mislim samo na idejo, na dramsko persono, temveč tudi na fizično prezenco na odru. Nastopajoči mora tako utelesiti dva fizična lika in seveda tudi dve dramski prezenci.

Lahko s to tehniko poustvarite tisto, kar sami imenujete duet ene duše?

Da, seveda. Ta tehnika mi omogoča, da na odru poustvarim in predstavim tisto, čemur sam rečem duet ene duše oziroma duet enega duha. Vendar pa moram poudariti, da so v mojih predstavah, kljub prepletanju animacije in plesa – ta preplet ni samo čustven, temveč tudi fizičen – vedno v ospredju lutke. Čeprav je animator oziroma plesalec tisti, ki lutki vdihne življenje, je lutka vedno v prvem planu.

V predstavi, ki ste jo pripravili v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, pa je vendarle velik del časa in prostora namenjenega plesalcem oziroma plesu. Ali je Bestiaires torej lutkovna ali plesna predstava?

Čeprav je Bestiaires najbolj plesna predstava, kar sem jih ustvaril v zadnjih letih, gre še vedno za lutkovno predstavo. Pri snovanju Bestiaires sem sodeloval z animatorjem Iztokom Lužarjem in štirimi plesalkami – dve sta nastopili v norveški verziji predstave, dve pa v predstavi, ki smo jo igrali na Nizozemskem in v Ljubljani.

Ko sem se odločil, da bom režiral to predstavo, sem vedel, da želim delati s profesionalnim animatorjem in profesionalnimi plesalci. Ugotovil sem namreč, da tovrstna kombinacija nastopajočih veliko prida k sami predstavi, saj se nastopajoči že med vajami dopolnjujejo in se učijo eden od drugega. Skozi tovrsten proces nastajanja pa veliko pridobi tudi sama predstava.

Kaj pa je navdihnilo vsebinsko zasnovo tokratne predstave?

Že nekaj let me obseda grška mitologija, predvsem mitološke figure. Po mojem mnenju ta svet ponuja veliko možnosti za lutkovno gledališče, saj lahko na odru edinole lutka na prepričljiv način poustvari mitološki svet. Večina grške mitologije vsebuje tudi določene moralistične tone in prav to se mi je zdelo zanimivo izhodišče za predstavo. Te moralistične zgodbe in arhetipe sem želel posodobiti in na ta način na novo oživiti grško mitologijo ter ji tako vdihniti nekaj modernega duha.

Od vaših ostalih predstav se Bestiaires razlikuje tudi po tipu lutk, ki spominjajo na antične kipe.

Podobno kot grška mitologija me zanima tudi antična umetnost in prav iz tega razloga sem želel v predstavi Bestiaires poudariti ta vizualni aspekt. Želel sem, da so lutke videti kot goli antični kipi, kar sodi tudi v siceršnji koncept mojega raziskovanja lutkarstva. V večini mojih predstav so lutke namreč gole, saj me fascinira človeško telo in to v vseh pojavnih oblikah. Na odru me ne zanima golota igralcev, ta koncept je že od 70. let preteklega stoletja dalje izrabljen, povsem drugače pa je z goloto lutke, ki mi kot ustvarjalcu ponuja številne asociacije, ki jih lahko uporabim na odru.

Glede na to, da se tokratna predstava ukvarja z grško mitologijo, sem želel tudi temu primerno likovno zasnovo – lutke in scenografija so tako po eni strani referenca na antično umetnost, po drugi strani pa poudarjajo vsebinsko plat predstave.

Posebnost predstave je tudi v tem, da ste jo na oder postavili v treh verzijah – najprej na Norveškem, nato na Nizozemskem in zdaj še v Ljubljani. V čem so si te tri verzije podobne oziroma v čem se razlikujejo?

Okvir predstave ostaja vseskozi enak, različni nastopajoči pa v predstavo vsakokrat prinesejo nekaj svojega in drugačnega. Kot režiser uživam v tem, da mi igralci dovolijo, da si sposodim njihove osebnosti in energije, s čimer lahko poustvarim nekaj enkratnega. Od prve premiere do danes sem na odru na primer videl že tri različne Kupide in prav vsak me je prepričal s svojo drugačnostjo in individualnostjo.

Duda Paiva gledališki ustvarjalec