Omislite si psa

Ne zanašajte se na svojega bližnjega dvonožca. Omislite si psa. Šestinsedemdesetletni Herbert Schutz bi bil danes blagopokojni, potem ko se je na svoji farmi v avstralskem »outbacku« prevrnil s terenskim avtom in nemočen obležal pod njim. Možnosti, da bi preživel, so bile neznatne. Za pogrešanega je obveljal šele čez nekaj dni, a je imel k sreči pri sebi zvestega ovčarja Boydyja, ki je vedel, kaj storiti. V nočeh, ko je temperatura zraka padla tudi na štiri stopinje Celzija, ga je zvesto grel in svojega gospodarja ni pustil na cedilu niti po štirih dneh, ko so ga končno našli reševalci. Z zlomljenim kolkom, poškodovano glavo in ramenskim sklepom Herbert ni imel nobenih možnosti preživetja v avstralski divjini, a tudi to je rešil njegov pes, ki je reševalce na koncu opozoril, kje je lastnik. Zanimivo je, da takšne zgodbe obkrožijo svet. Ne zato, ker so posebne, zvestoba psov je že prislovična in zato ni nekaj posebnega. Tisto, kar nas vznemiri, je, da je žival sposobna večjega sočutja do človeka, kot smo ga sami med sabo. In tako postane novica. Res žalostno. Včasih smo poslušali, da je novica, če človek ugrizne psa, in ne, ko pes ugrizne človeka. Ne tako davno tega smo bili priče odmevni novici, ko so prav psi zgrizli človeka, zdaj pa so najbolj udarne vesti, kako se ljudje grizemo med sabo. Da bi stopili skupaj, ko smo v težavah, nam ne pade na pamet. Še manj, da bi se v (gospodarski) zmrzali pogreli. Zatorej si le omislite psa. Z vami bo, ko vam bo najteže, in to brez računa.