Gregor Virant

Tudi na strankarskem področju se mu kakšno bolj sproščujoče obdobje ne obeta. Medtem ko sam nenehno izpostavlja visoke etične standarde v politiki, se mu v Državljanski listi dogajajo Ivani Vogrini, Trude Pepelnik, Igorji Maherji... Mlada stranka, ki je ob svojem nastajanju napovedovala novo, načelno sredinsko politiko, dobiva vse bolj predznak stranke politične preračunljivosti in nenehnih notranjih spopadov. In čeprav je bil prav Gregor Virant tisti, ki je po objavi poročila protikorupcijske komisije s svojimi izjavami o nujnosti odstopa Janeza Janše in Zorana Jankovića odločilno prispeval k odhodu Janševe vlade, je danes DL po javnomnenjskih raziskavah na repu priljubljenosti parlamentarnih strank in na meji vstopa v parlament.

 Ocena je popolnoma napačna. V plačni sistem sploh ne posegamo, ampak ga uporabljamo kot orodje za uravnavanje plačne mase. Plačno maso v javnem sektorju moramo vsako leto sproti prilagajati gospodarski realnosti. To prilagajanje je v plačni sistem vgrajeno. Rast plač v javnem sektorju pa je treba gledati skozi daljše časovno obdobje. Če jo gledamo od osamosvojitve naprej, ugotovimo, da je bila približno enaka kot v gospodarstvu, res pa je, da so se ta razmerja iz obdobja v obdobje zelo spreminjala. V letih od 2002 do 2008, ko so plače v gospodarstvu zaradi konjunkture zelo hitro rasle, so v javnem sektorju skoraj stale. Rast, ki je bila v javnem sektorju realizirana v letih 2008 in 2009, je bila logična posledica dolgoletnega zadrževanja zaradi pogajanj o novih kolektivnih pogodbah. Če plačne reforme in z njo povezane zamrznitve plač od leta 2002 do leta 2008 ne bi bilo, bi slovenski javni sektor v krizo vstopil z za 10 do 15 odstotkov višjo plačno maso in bi morali biti rezi bistveno večji.

Ne gre za krajo, tako kot gospodarstvo so tudi javni sektor udarile posledice krize. Je pa usoda javnega sektorja po svoje ironična. Takoj zatem, ko je junija 2008 javni sektor izpogajal kolektivne pogodbe in odpravo plačnih nesorazmerij na podlagi šestletnega odrekanja, je udarila gospodarska kriza, in vladi ni preostalo drugega, kot da maso plač prilagaja realni situaciji.

Po prvem vladnem predlogu, ki je še predmet pogajanj, za povprečno štiri odstotke.

Vladni predlog ni usmerjen v nižanje vrednosti plačnih razredov, temveč v nižanje dodatka za delovno dobo. Naš glavni argument je, da se v javnem sektorju mnogo preveč gradi na senioriteti. Napredovanja so postala bolj ali manj avtomatična in javni uslužbenci vsaka tri leta pridobijo pri plači štiri odstotke, na to pa se nalaga še dodatek za delovno dobo. Naš ukrep je takšne narave, da ne prizadene mlajših uslužbencev in začetnikov oziroma tistih, ki imajo najnižje plače.

Linearni ukrepi so najbolj pravični. Nepravično bi bilo, če bi različnim delom javnega sektorja plače različno zniževali. S tem bi porušili s težkimi, več let trajajočimi pogajanji vzpostavljena razmerja. Bomo pa na nivoju posameznih proračunskih porabnikov omogočili, da se del prihrankov pri materialnih stroških porabi za plače.

Ta nevarnost obstaja, zato bomo določili limit, da lahko zniževanje materialnih stroškov prinese povečanje plačne mase le za dva odstotka.

Prav nikomur nismo popustili. Moja izjava, da bo pritisk na upravne enote nekoliko manjši, se je nanašala na število zaposlenih. Upravne enote so namreč od leta 2005 do danes znižale število zaposlenih za okoli 16 odstotkov, kar bomo pri prihodnjem zniževanju števila zaposlenih upoštevali. Sicer pa je na mizi enoten vladni pogajalski predlog, ki velja za vse sindikate javnega sektorja. Njihov odziv bomo verjetno dobili v ponedeljek, nato pa bomo pripravili približevalni predlog. Z nobenim od reprezentativnih sindikatov se ne pogajamo ločeno; to bi bila velika napaka.

Naše osnovno izhodišče je, da nižanje plačne mase dosežemo brez odpuščanja iz poslovnih razlogov, saj bi to ustvarjalo dodatne socialne stiske, povečevalo število brezposelnih, zaradi odpravnin in nadomestil za brezposelnost pa bi bil višji tudi strošek za državo. Bomo pa število zaposlenih v javnem sektorju zmanjševali za približno en odstotek letno na državni ravni z mehkimi ukrepi, torej z nenadomeščanjem tistih, ki odidejo.

Nižanje števila zaposlenih je bilo v državni upravi uspešno že od leta 2005, v širšem javnem sektorju pa se je začelo šele z uveljavitvijo Zujfa junija lani. Pred tem se je število zaposlenih v javnem sektorju višalo in se v času krize, ko se je število delovnih mest v gospodarstvu drastično zmanjšalo, povečalo za šest tisoč.

V okviru pogajanj bomo morali rešiti tudi izplačilo razlike regresa za letošnje leto, o čemer je razsodilo višje sodišče, in tudi sam menim, da so pravni argumenti na strani sindikatov. Nekoliko drugačna zgodba je s tretjo četrtino odprave plačnih nesorazmerij, kjer ima po mojem mnenju vlada realne možnosti, da na vrhovnem sodišču zmaga, saj je ministrica Krebsova s sindikati podpisala aneks h kolektivni pogodbi, s katerim so odložili izplačevanje. Sodišče je sicer ocenilo, da kolektivna pogodba ne more veljati retroaktivno, sam pa menim, da lahko, če je takšna volja podpisnikov, saj kolektivna pogodba ni zakon.

Odgovorni so vedno tisti, ki so te ukrepe predlagali oziroma podpisali. Sam nisem bil med njimi. Najbolj je gotovo odgovoren bivši predsednik vlade Janez Janša.

Večkrat sem že dejal, da je varčevanje po načelu »varčujmo, naj stane kar hoče« neumno. Iz izkušenj in napak, ki so jih delale vlade v preteklosti, sem se naučil previdnosti. Sprejeli bomo ukrepe, ki bodo stali tudi pred sodiščem, ukrepe, pri katerih ne bomo zaradi vtikanja palice v zakonodajno kolesje zamudili kakšnih rokov. Odgovornost za napake Zujfa pa je nedvomno na Janši in njegovi vladi.

Da, saj je kot celota pomembno prispeval k uravnoteženju javnih financ. Tudi če se nisem strinjal s posameznimi njegovimi določbami, je bilo odgovorno, da sem ga podprl.

Seznam sindikatov, ki so se prvi oglasili in so najglasnejši, nakazuje smer možne korekture vladnega predloga. Nekateri sindikati so ugotovili, da bi vladni ukrepi bolj obremenili določene strukture javnega sektorja. Ker se ukrepi nanašajo tudi na dodatke v neugodnem delovnem času, bolj prizadenejo tiste, ki delajo v takšnem času, torej policiste, medicinske sestre, zdravnike, gasilce... Ko bomo dobili uradni odziv koordinacije stavkovnih odborov javnega sektorja, se bomo odzvali z naslednjim predlogom.

Če ga ne bi bilo, to ne bi bila pogajanja. Res pa je, da vladna stran glede obsega sredstev, ki jih je treba privarčevati, nima veliko manevrskega prostora, več ga ima pri naboru ukrepov. Pričakujemo, da bodo sindikati nakazali, katere ukrepe bi laže sprejeli oziroma kateri bi breme enakomerno porazdelili po celotnem javnem sektorju.

V dogovorih med vlado in sindikati v času krize so vedno najprej postrgali sredstva, namenjena plačevanju delovne uspešnosti. Na tem področju danes vlada popolna suša, zato je eden od predlogov vladne strani, da bi vse plače v javnem sektorju znižali za dva odstotka, ta denar pa namenili za plačevanje tistih, ki delajo nadpovprečno uspešno. Vendar pa sindikati nad tem predlogom niso navdušeni.

Z vsakim mesecem, ki ga zamudimo, bodo morali biti ukrepi bolj restriktivni; mesec dni zamude prinaša dodatne varčevalne ukrepe v višini približno 0,3 odstotka plače zaposlenega. Če bi Janševa vlada že v času priprave proračuna pristopila k pogajanjem in sprejela določene ukrepe, bi bil problem bistveno manjši. Drugi razlog za naglico pa je, da je treba v primeru odložitve izplačil za napredovanje še za eno leto sporazum podpisati najkasneje do 15. maja.

Sem večen optimist. Po prvih pogovorih s sindikati imam tudi občutek, da so ta racionalna, dokaj umirjena in da se sindikati in zaposleni v javnem sektorju zavedajo, da je treba nekaj storiti. Predvsem pa se zavedajo, kako dragocena je danes varnost delovnega mesta.

Zniževanje javne porabe je neizogibno. Državljanska lista je zniževanje zagovarjala tako v prejšnji kot v sedanji koaliciji. Na področju javnih financ moramo biti odgovorni. Tudi tisti, ki so bili doslej v opoziciji in so ostro kritizirali zniževanje javne porabe, so prišli do spoznanja, da druge možnosti praktično nimamo. Javne finance moramo obvladati do te mere, da so naši proračunski primanjkljaji vzdržni. Seveda pa zgolj zategovanje pasu v javnem sektorju za zagon gospodarstva ne bo dovolj, žal bo celo nekoliko prispevalo k padcu gospodarske rasti. Za zagon gospodarstva bodo potrebni drugi ukrepi, predvsem sanacija bank pa tudi zagotovitev sredstev za spodbujanje gospodarstva. Plačno maso v javnem sektorju torej nižamo tudi zato, da se ne bomo zadolževali za plače, temveč za zagon gospodarstva.

Če bi v času prve Janševe vlade vsi akterji, predvsem pa vlada in centralna banka, delovali proticiklično, ne bi prišlo do pregrevanja gospodarstva in bi imeli danes bistveno manjše probleme. Do javnih financ pa se je Janševa vlada obnašala odgovorno. Tedaj se je izničil proračunski primanjkljaj in smo imeli nekaj let celo proračunski presežek, česar prej v Sloveniji nismo bili navajeni.

Gotovo bi se dalo narediti še več. Prav bolj dolgoročnemu pogledu na javnofinančno vzdržnost oziroma temu, da mora vsaka vlada v času debelih krav spraviti nekaj na stran, pa je namenjeno zlato fiskalno pravilo.

Ja.

Veliko je odvisno od izračunov in prav je, da je predsednica vlade ministrstvu za finance naročila, da jih pripravi. Premierka se zelo dobro zaveda, da po vsem govorjenju o vnosu fiskalnega pravila v ustavo in dviganju prahu okrog tega možnosti, da tega ne bi storili, nimamo. V DL smo za vpis zaradi dveh razlogov: ker bi nevpis zelo poslabšal naš položaj in ugled v mednarodni skupnosti in ker na ta način na ustavni nivo dvigujemo elementarno vrednoto Slovencev – gospodarjenje po zdravi kmečki pameti. Zlato fiskalno pravilo ni nič drugega kot gospodarjenje z javnim denarjem po zdravi kmečki pameti, in ni čudno, da so to prvi naredili ravno Švicarji.

Očitno jo potrebujemo. Doslej se je pokazalo, da vlade s financami ne upravljajo po zdravi kmečki pameti, temveč zelo kratkovidno.

Obstaja zelo širok konsenz in po vsej verjetnosti bodo te spremembe sprejete že na aprilski seji.

Javnost se večinsko strinja s tem, da smo iz referenduma naredili neresen institut, igračo v medstrankarskih spopadih, da smo na dosedanjih referendumih odločali o drugorazrednih temah in da je včasih večina odločala o pravicah manjšine. Predlagane spremembe gredo v smeri, da se referendum v Sloveniji ne bi več zlorabljal.

Tudi sam vsebinskim omejitvam nisem naklonjen, smo pa v DL nanje pristali, da smo lahko dosegli dogovor z drugimi strankami. SD in SDS sta namreč prav tem dajali največji poudarek; domnevam, da zaradi premierskih izkušenj Boruta Pahorja in Janeza Janše.

Javnost nas nedvomno sodi po višjih standardih kot druge stranke. Plačujemo tudi davek na mladost stranke; vseh svojih kandidatov za poslance nismo imeli časa preverjati. A ključno je, da vedno zelo hitro in dosledno odreagiramo. Iz poslanske skupine smo izključili gospoda Vogrina, gospa Truda Pepelnik je nemudoma odstopila s poslanskega mesta, gospod Maher je zaradi relativno majhnega greha odstopil z ministrskega mesta. Državljanska lista torej pod svojim pragom pomete in se čisti. Če bi tako odreagirale vse stranke, potem nesnage v slovenski politiki ne bi bilo.

Največji greh vseh naših ministrskih kandidatov je mala »šupa«, domnevno zgrajena na črno.

Nad prostorskim ministrom ne sme viseti senca dvoma o črnograditeljstvu, prav zato je Maher odstopil. Težko pa bi rekel, da je s tisto »šupo« storil kaj etično zavržnega. Minister Omerzel je morda naredil kadrovsko napako, sicer pa je njegova preteklost čista.

To ste pa zelo posplošili. Nikakršnih prepirov ni, v stranko pa več ljudi vstopa, kot iz nje izstopa. Oportunisti pa se pojavijo v vsaki stranki in tudi DL na te pojave ni imuna. Gre za posamične primere. Poglejte, kaj vse se je dogajalo v drugih strankah.

SDS ima do takšnih primerov bistveno drugačen odnos kot mi. Kot ga ima tudi Pozitivna Slovenija do Jankovića... DL je, podobno kot SLS pod Žerjavom, tukaj lahko za zgled.

Občasno se slišiva in vidiva – zdaj je nekoliko bolj pasiven član stranke. Sicer z gospodom Šušteršičem deliva stališča o najpomembnejših političnih vprašanjih, zato nedvomno sodiva v isto stranko. Različno stališče pa imava o tem, ali je lahko vlada Alenke Bratušek uspešna. On je glede tega pesimist, jaz optimist.

Še vedno sem optimist.

Glavni razlog je razcepljenost, ki se je kazala v stranki ob odločanju o konstruktivni nezaupnici Janševi vladi in v času koalicijskih pogajanj z Alenko Bratušek. Če tedaj v Državljanski listi ne bi bilo različnih glasov, če nas javnost ne bi dojemala kot razcepljene stranke, ki ne ve, kaj hoče, bi imeli danes po mojem mnenju dvakrat do trikrat višjo podporo, kot nam jo kažejo javnomnenjske raziskave. A enotnost se v stranki spet vzpostavlja.

DL je konstruktivna stranka, usmerjena v delo in ustvarjanje. Bili smo tudi lojalen koalicijski partner, ki se je striktno držal koalicijske pogodbe. Po vsem, kar smo videli, pa najbrž ni težko razumeti, zakaj smo se distancirali od Janše in Jankovića, za katera je devetdeset odstotkov ljudi ocenilo, da bi morala odstopiti. Vse ima svoje meje! Imamo pač svoje standarde in ne vodimo oportunistične politike. Gotovo bi bilo za stranko in zame osebno udobneje, če se ne bi načelno odzval na poročilo KPK.

Marsikdo mi je rekel, da sem tedaj odreagiral prenagljeno. Morda sem res. A tudi če bi dvakrat ali trikrat prespal, bi bilo moje mnenje enako: glede na osnovne evropske standarde politične in pravne kulture druga možnost, kot da Janković in Janša odstopita, ni obstajala. Vsak evropski politik, ki se drži elementarnih standardov, bi storil to, kar sem storil jaz. Evropski liberalci, ki jim pripadamo, so naše poteze navdušeno pozdravili, v Sloveniji pa so jih nekateri označili kot rušenje.

Razrešitev Jankovića s te funkcije ni bila v našem dometu, tako kot razrešitev Janše. Ga pa k odstopu pozivamo, v parlament pa smo vložili zakon, ki ureja odpoklic župana in ima dobre možnosti za uspeh.

Janez Janša ni več predsednik vlade in Zoran Janković ni več predsednik Pozitivne Slovenije. Razlika v primerjavi s stanjem pred objavo poročila KPK je torej očitna. S tem pa prečiščenje slovenskega političnega prostora še ni popolno. Naslednji korak bodo prinesle parlamentarne volitve.

Prvič, struktura parlamenta se bo uskladila z voljo volilnega telesa – trenutno vlada precejšnje neskladje. Drugič, Pozitivna Slovenija se bo morala odločiti, ali je stranka Zorana Jankovića ali stranka Alenke Bratušek.

Ne. Vlado vodi Alenka Bratušek in tudi PS je ta trenutek stranka Alenke Bratušek, čeprav je le vršilka dolžnosti predsednice. V zadnjem času pa se kažejo indici, da Janković želi posegati v državno gospodarstvo in kadrovanje. Pozitivna Slovenija se bo morala na kongresu pred volitvami odločiti, kdo bo njen voditelj v prihodnosti. To bo za transparentnost slovenskega političnega prizorišča zelo pomembno. In tretjič, pred naslednjimi volitvami moramo nujno spremeniti volilni sistem in uvesti možnost preferenčnega glasu. Volilci morajo dobiti odločilno besedo ne le pri tem, kako bodo razdeljeni mandati med stranke, temveč tudi pri tem, kateri kandidat bo sedel v parlamentu.

Sedaj je čas za to resnično dozorel. Sporočila protestnikov so bila več kot jasna.

Vsaj za nekatere stranke vem, da so tem spremembam naklonjene. Z njimi soglaša PS, prav tako vodstvo SDS.

Dobro jim glejte pod prste, ko bodo glasovali o tem.

Nikoli ne bom razumel mentalnega sveta ljudi, ki živijo v teorijah zarot.

Marsičesa nisem razumel. In še vedno ne razumem.

Ne razumem, zakaj je v politiki toliko nizkih udarcev, žalitev in nešportnega vedenja. V tem pogledu sem nad politiko razočaran.

Sedanja vlada je v veliki meri prevzela program DL – zlasti glede konsolidacije javnih financ, sanacije bančnega sistema in reforme upravljanja državnega premoženja. V tem smislu sedanja vlada zasleduje iste cilje, kot jih je zasledovala prejšnja, večji poudarek pa bo dala zagonu gospodarstva, torej zagotavljanju sredstev tistim podjetjem, ki so perspektivna in bi brez pomoči zašla v dolžniško spiralo. Bistvena razlika med sedanjo in prejšnjo vlado pa je tudi v načinu političnega delovanja, stopnji strpnosti, kulturi dialoga, komunikaciji z javnostjo. Sedanja predsednica vlade deluje bistveno bolj pozitivno, kot je deloval prejšnji premier. Kar je pomembno tudi za ustvarjanje pozitivne klime v družbi. Kot liberalec se v tej koaliciji bolje počutim, predvsem zato, ker mi Janšev način delovanja res ni bil blizu. Kljub dobremu programu SDS in nekaterim kvalitetam, ki jih Janša ima.

Javni shodi v kakršnikoli obliki so elementaren izraz ene najpomembnejših ustavnih svoboščin. Veljavna slovenska zakonodaja v celoti dopušča tudi spontane shode. Politiki moramo zborovanja še dodatno spoštovati, ker od tam prihajajo sporočila ljudi, kako razmišljajo in kaj od nas pričakujejo.