»Dejanje bomo obravnavali kot teroristični napad,« je drugi dan po eksplozijah v Bostonu napovedal ameriški predsednik Barack Obama. Prvi dan je bil bolj previden in terorizma ni omenjal. V časih, ko so že večje avtomobilske nesreče pogovorno označene kot teroristični napad, je takšna zadržanost presenetljiva, vendar jo je mogoče preprosto razložiti. Če je napad kriminalno dejanje, se bodo z njim ukvarjali policija, sodstvo in advokati. Drugače pa je treba napovedati vojno.
Terorizem pade pod posebne zakone, ki so jih sprejeli po 11. septembru. Ti omogočajo preiskave brez nalogov, aretacije brez suma storitve kaznivega dejanja, neomejen pripor, mučenje, vojaška sodišča in smrt z raketo iz robotskega letala. Ko je ameriški predsednik rekel, da bo dejanje obravnaval kot terorizem, so na različnih koncih sveta začeli gledati v zrak, če tam kaj brni. Tako kot teroristični napad lahko tudi nevidni napad iz zraka brez opozorila doleti kogarkoli in kjerkoli. Ameriški predsednik si je vzel pravico, da odobri uboj vsakogar, ki je osumljen terorizma. Robotska letala so najbolj pogosto orožje v Pakistanu in Jemnu, vendar jih lahko uporabijo kjerkoli na svetu. Za Američane je oznaka še posebej zanimiva, ker Obama nima težav pri eksekucijah ameriških državljanov, ki so prestopili na stran sovražnika. Zato je presoja o naravi dejanja lahko usodna. Ni pa več enostavna.
Kaj je teroristični napad, bi moralo biti jasno takoj, ko bomba eksplodira. Pa ni. Ali bolje, veliko težje kot pred letom 2001 se je odločiti, kaj je napad politične paravojaške strategije organizirane skupine, kaj običajni kriminal, kaj dejanje države in kaj sodi na oddelek za psihiatrijo. Napadalci namreč ob bombah ne puščajo več listkov s političnimi programi, v katerih bi pojasnili, kdo so in kaj so z napadom hoteli doseči. Svojih napadalnih dejanj pa tudi države več ne pojasnjujejo, ampak jih puščajo zavite v oblak špekulacij. Za eksplozijo bi lahko odgovorni tamilski tigri, uporniki iz Kolumbije, frakcije bližnjevzhodnih in severnoafriških milic ali nekdanje kolonialne sile, ki so v tajnih vojnah v državah tretjega sveta. Če je kdo pomislil na Čečene, je to zadržal zase.
Pred 11. septembrom so oborožena krila militantnih političnih organizacij vedno pojasnila svoja dejanja. Ko je Hamas s samomorilskimi bombaši metal v zrak izraelske avtobuse v Jeruzalemu, smo novinarji najprej tekli pogledat kraj nesreče. Potem smo tekli domov pogledat, če so nam po faksu ali mailu poslali razlago svojega dejanja. Običajno so. »Brigada Izadina Al Kasama sprejema odgovornost za eksplozijo avtobusa v okupiranem Jeruzalemu kot odgovor na izraelski umor inženirja Jahiarja Ajaša,« je bilo tipično sporočilo. Izraelci so palestinskega konstruktorja bomb Ajaša zunajsodno likvidirali z eksplozivom v mobilnem telefonu. Hamas je odgovoril s samomorilskim napadom na avtobuse, kar so Izraelci označili za teroristični napad, za katerega so se maščevali z bombardiranjem poslopja, v katerem so se zadrževali pripadniki Hamasa. Prevzem odgovornosti je dejanje določil kot politično in hkrati preprečil, da bi represalije doletele Ljudsko fronto za osvoboditev Palestine ali brigado Al Aksa iz begunskega taborišča Kalandija. Temu se je v devetdesetih letih reklo bližnjevzhodni mirovni proces. Svet je bil urejen.
Verske milice so napade označile kot osebno žrtev mučenikov. Vladni tiskovni urad je izraelske napade označil kot zakonit vojaški odgovor na terorizem. Z druge strani so govorili o državnem terorizmu okupatorja. V časopisih je veljalo pravilo, da se izraz terorizem in državni terorizem uporabljata samo v citatih, ker sta politično določeni kategoriji. Tudi zavezniki so si nasprotovali. Za Američane je bil Hamas teroristična organizacija, za Veliko Britanijo pa ne. Angleži so kot teroriste zapirali pripadnike Irske republikanske armade, ki so jo ameriške vlade obravnavale kot osvobodilno organizacijo in omogočale njeno financiranje. Za protiiransko oboroženo skupino mudžahedini halk so se ZDA, EU in Iran do lani strinjali, da je teroristična organizacija. V EU in ZDA so sedaj opozicijska politična organizacija.
Napad na bostonski maraton je pokazal, kako nejasno je postalo razmerje med državo in nasiljem. Dve bombi, nastavljeni zato, da povzročita čim več gorja, sta ostali brez interpretacije tudi potem, ko je bil en napadalec že ustreljen, ime drugega pa je tudi znano. Ni jasno niti, ali gre za zločin norcev ali politično motiviran napad. Stavek »policija preiskuje povezavo med ekonom lonci in Al Kaido«, ki se je v pomanjkanju informacij zapisal New York Timesu, je eden bolj nenavadnih stavkov iz zgodovine časopisnega žurnalizma. Saj je logičen. Policija je pogledala, če je Al Kaida kdaj pri svojih napadih izdelovala bombe iz ekonom loncev. Kuhinjsko posodo pa bi lahko bil uporabil tudi sosed iz sosednje ulice, ki ga je motil hrup.
Razlika je pomembna. Če bi bil napad stvar notranje politike, bi se zadeva iztekla v sodni proces, ki bi mu bodo sledili samo sorodniki žrtev. Z mednarodnimi implikacijami se lahko kmalu znajdemo v še eni vojni za zaščito demokracije, v kateri bo nebo temno od robotskih letal. V tej dilemi si gre želeti, da bi imela storilca pri sebi vse dokumente, da sta bila nora in potrebna psihiatrične pomoči. Če sta ravnala po treznem razmisleku, smo vsi v težavah. Tudi ljudi, ki upravljajo robotska letala, ne gre namreč obravnavati kot izraza razumne politike psihično stabilnih državnikov.
