K častitljivemu jubileju so Borisa Pahorja včeraj pospremili s celodnevnim znanstvenim srečanjem Pahoriana danes v Cankarjevem domu. A vrhunec še prihaja. Pahor bo svoj osupljivi jubilej 26. avgusta obeležil še prav slavnostno, priklonili se mu bodo tudi v ljubljanski Operi. Še pred tem bo profesorica in literarna zgodovinarka Tatjana Rojc med slovenske in italijanske bralce poslala posebno pisateljevo biografijo, ki bo njegovo izkušnjo 20. stoletja umestila v zgodbo njegove družine, rojstnega mesta Trsta in zgodovinskih mejnikov, ki jih je s svojo odkrito in kritično besedo pomagal zasidrati tudi avtor sam.
»Jasno je, da se z njim ne moremo vedno strinjati, drugače to ne bi bil več on sam,« je njegovo držo, »koncentrat življenjske energije«, povzel stanovski kolega Miroslav Košuta. Vseh presežnikov, s katerimi so starosto včeraj opisovali ugledni govorci iz širne Evrope, na tem mestu ne bomo navajali. Ob njih je namreč zardeval še Pahor sam: »Danes nisem spadal zraven. To bi moral biti govor o meni, ampak ko mene pravzaprav ne bi bilo več,« se je namuznil droben, živahen, radoživ. Košuta je Pahorjevi osebnosti namenil nekaj kritičnih spominov, kar pa jubilantu ni storilo hudega.
»Slovenija je na tleh«
In kaj nam je Pahor povedal o sedanjosti? Njegov temeljni idejni zastavek in utelešena življenjska drža, ki ga je klesala, je trikratni ne totalitarizmom 20. stoletja – nacizmu, fašizmu in komunizmu. Po njegovem danes ni nič kaj bolje, tako namreč ocenjuje politično dogajanje v državi. Slovenija je »tako na tleh, kot še nikoli ni bila«. »Niti v prvi niti v drugi Jugoslaviji. Namesto da bi imeli slovensko državo, imamo boj levičarjev in desničarjev na podlagi komunizma in domobranstva. Uboge reve smo in se niti ne zavedamo, kakšne. Danes govorimo o Borisu Pahorju, ampak Boris Pahor ni nič v primeru, če ne znamo voditi države,« je bil kritičen.
Kako razlaga vse večje zanimanje za svojo literaturo tudi zunaj slovenskega kulturnega prostora? Kot je dejal ob robu dogodka, se zanimanje zanj stalno spreminja. Prav tako kot ga mednarodna javnost vseskozi priznava, ga tudi pozablja. Kot pravi, danes nihče več ne govori o Zalivu, reviji za književnost in kulturo, ki jo je s somišljeniki izdajal vse od leta 1966. »Danes vsi govorijo o Nekropoli, nihče ne omenja začetkov mojega pisateljevanja,« je skomignil z rameni in se čudil nad mediji (pa ne le pri nas).
Govorice o Nobelu ne potihnejo
Že nekaj let, zagotovo pa od trenutka, ko so se Pahorjeve misli presadile in dodobra ugnezdile v francoskem, italijanskem in potem še v drugih velikih jezikih, pisatelja pa so po dolgih desetletjih s številnimi nadvse uglednimi literarnimi nagradami pripoznali tudi literarni poznavalci, je morda nastopil pravi čas, da Pahor v drugem stoletju svojega življenja ujame še najprestižnejšo med literarnimi nagradami. Urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša globoko verjame, da si Pahor Nobelovo nagrado zasluži, vendar pravi, da bi v to zgodbo morali poseči še »bolj posvečeni krogi«. Za Iva Andrića so menda lobirali vsepovsod. Ta naloga žlahtne kulturne diplomacije je za več let tudi zaposlovala kar nekaj ljudi, da bi se potem Andrić kot jugoslovanski pisatelj na književni Olimp leta 1961 v resnici povzpel. V tem zmagoslavnem duhu je zazvenela tudi direktorica ljubljanske izpostave francoskega inštituta Charles Nodier Anne Durufle, ko je pred zbranim občestvom z nespregledljivim ponosom dahnila, da se tudi v Franciji sprašujejo, kaj lahko naredijo, da bodo Pahorja še bolj približali bralcem. Že danes v francoske knjigarne prihaja z novim prevodom Mesta v zalivu.
Pisalo se je leto 1990. Pahorja je francoskim bralcem predstavil Pierre Guillaume de Roux, »pravi založnik srca«, kot mu je polaskal pisateljev prvi ambasador v Parizu, filozof in umetnik Evgen Bavčar. Izpod prstov Andrée Lück-Gaye je takrat prišel roman Nekropola (v francoščini sicer nosi naslov Pèlerin parmi les ombres, Romar med sencami). Po Pahorjevi zaslugi je Lück-Gayeva postala slovenska kulturna atašejka: v svoj literarni svet so jo potem posrkali še Drago Jančar, Lojze Kovačič, Alojz Rebula in Vladimir Bartol. Pahorjeva izkušnja taboriščnika je izjemno dragocena, poleg natančno izrisane človeške groze, primerljive s peresom Prima Levija, moramo pohvaliti tudi »mehkobo njegovega pogleda«.
»Pahorjeva vitalnost in dolgoživost nas pripravljata na nove prevajalske podvige,« je dejala Lück-Gayeva. Ni se zmotila. Če pisateljevo življenje preberemo kot roman, kot izjemno pričevanje, resničnejše in večje od življenja samega, Pahorjeva sla po življenju in besedi kaže, da za neukrotljivega duha zadnje poglavje ni spisano vse do zadnjega diha. Četudi je nanj čakal sto let.