Ko je bil rock nekaj absolutno bistvenega

Dr. Jože Vogrinc je profesor, na ljubljanski filozofski fakulteti predava sociologijo, in avtor knjig Televizijski gledalec (1995) in Historični materializem in humanistične vede (2009) ter vrste spremnih študij v knjigah Studia humanitatis, na začetku 80. let pa je bil tudi odgovorni urednik in sodelavec Radia Študent, ki je imel tedaj (in še posebej v 70. letih) še kako pomembno vlogo v širjenju in kultiviranju rockovske glasbe. Iz tistega časa je tudi Vogrinčev spis Množična godba, ki je med prvimi poskušal teoretsko razložiti ta fenomen.

Meni se zdi bistveno, da je bila to osebna in obenem generacijska izkušnja. V srednji šoli nas je rock zagrabil kot nekaj absolutno bistvenega, pravega. Rock je bil stvar osebne in generacijske identitete, ki nas je rešila iz objema ideologij, ki so prežale na nas. Vse tedanje ideologije, tudi konkurenčne, so se nam zdele enako oddaljene oziroma nerealistične. Tedaj sem živel v Velenju, ki je bilo mlado in zelo uspešno mesto, ljudje so bili z vseh koncev, se pravi, da niso bili lokalno zasidrani. Zato nam je bilo enako tuje tako »partizanstvo« v času socialističnega potrošništva, kakor nam je bil tuj katolicizem in vsakršno vračanje v preteklost. Tako smo lahko vprašanje osebne identitete dojemali kot dejansko politično vprašanje, se pravi, da smo se pri 18 letih prepoznavali v geslih, kot je Rubinov »Do it!« ali in še posebej »Osebno je politično«. V 70. letih oziroma časih politične, ideološke in birokratske zaostritve smo imeli to srečo, da smo našli zatočišče na Radiu Študent, kjer smo se lahko šli »do it!«, ne da bi oblast to opazila – namreč ni opazila, da je tisto, kar je bilo zanjo apolitično, za nas bilo najpomembnejše. Na Radiu Študent so predvajali zelo različne vrste glasbe, jazz, progresivni rock, etnično glasbo in tako naprej. Moj sošolec Zoran Pistotnik, avtor sintagme »sodobna improvizirana godba«, je poleg glasbe na Radio Študent prinesel tudi njeno interpretacijo, razlago. Če so nam pripisovali novolevičarstvo, je Pistotnik v svoje komentarje vključeval Marxa, Horkheimerja, Adorna ali Frederica Jamesona. Popularna glasba je bila za nas duh našega časa.

Razlog je bil ta, da so bili ljubitelji različnih vrst glasbe tako rekoč prisiljeni teoretsko utemeljevati svoje izbire: zakaj prav ta glasba in ne neka druga. Za Igorja Vidmarja je bil to punk.

Na ravni debate je bilo tega veliko, ampak to so bile predvsem razprave v glasbeni redakciji Radia Študent o tem, katero glasbo je »treba« vrteti. Neke vrste geneza tega mojega spisa pa so bile moje glasbene oddaje Rockovnjači.

Tista moja poanta ni bila ravno izvirna, moj prispevek je bil le v tem, da sem Kierkegaardov pojem ponovitve apliciral na množično godbo. Iz Kierkegaardovega pojma namreč izhaja, da posnemanje ni mogoče ali, bolje, skozi posnemanje se vselej proizvede tudi nekaj drugega od izvirnika, ki ga posnetek posnema. Tisti prispevek sem pisal v času, ko se je polovica spisov v družboslovju nanašala na globalizacijo in ko je tudi glasbena industrija odkrila, da ob globalnem mainstreamu obstajajo tudi nasprotni tokovi, izvirajoči iz etničnih posebnosti. Pri tem pa sem se opiral tudi na izkušnjo, da nas je prav univerzalnost zahodnih glasbenih tokov rešila pred »lokalnim drekom«, če naj tako rečem, se pravi pred domačo konservativnostjo.

Že takrat, ko so Kameleoni v 60. letih poskušali dobesedno posnemati tuje komade, so to počeli iz kulturnih razlogov, ki niso imeli nobene zveze z izvirnimi pogoji, v kateri je nastajala glasba The Beatles ali The Animals. Ko so Kameleoni zaigrali See See Rider natanko tako, kot bi ga zaigrali The Animals, so za občinstvo predstavljali The Animals, obenem pa so bili tudi Kameleoni. Toda če so hoteli ostati Kameleoni, so morali začeti proizvajati tudi svoje komade. Skratka, moja poanta je bila v tem, da vsak proces globalizacije proizvaja učinke, ki so mu nasprotni: že s samo aplikacijo neke kulturne forme, z njenim prenosom ali posnemanjem se širi prostor njenega delovanja, toda v tem novem prostoru dobi ta kulturna forma tudi nove pomene in oblike.

Da, in tako je lahko balkanizacija, ki se jo običajno uporablja z negativno konotacijo, dobila pozitiven pomen.

Predvsem sem zadržan do tega, da se punku z razlagami, kot je ta, da je to nekaj, kar je participiralo v slovenskem političnem gibanju ob koncu 80. let, pripisuje skoraj partizansko ali pa osamosvojitveno vlogo. Kar je pač popoln nesmisel, ker je bil punk samo popularen glasbeni pojav. Mene je najbolj zanimal trenutek začetka punka, ki se je pojavil kot neka prelomna forma, ki je abruptno prekinila s tedaj že močno komercializiranim rockom. Kar pa zadeva slovenski punk, ki je bil sprva zelo manjšinska forma, temu ni bilo več treba posnemati tujih vzornikov, kot je veljalo za slovenski rock 60. let. Pankrti na primer v komadu Lepi in prazni namerno in prepoznavno proizvedejo isto občutje kot Sex Pistols v Pretty Vacant, a z drugimi zvoki in besedami. Imeli so iste vzornike kot Sex Pistols. Slovenski punk je samo vzporednica britanskemu in je zrasel iz lokalnih razmer. Pri čemer ne smemo pozabiti Radia Študent, ki je imel bistveno vlogo pri njegovi uveljavitvi.

Takrat, torej leta 2000, sem bil zelo kritičen do tedaj že akademiziranih kulturnih študijev. Kar pa se mi je v njih vendarle zdelo pozitivno, je bilo to, da so izpostavili vprašanje tehnologije, točneje, spoznanje, da tehnologije niso družbeno nevtralne. Vendar se mi je to zdelo nekam presplošno in tako sem poskušal z Lacanovim pojmovnikom zadevo malo bolj razdelati. S to aplikacijo se je odprla čisto druga perspektiva, v kateri je bilo mogoče bolje videti, zakaj imajo lahko tehnologije tako različne družbene odzive in učinke. Realna razsežnost tehnologije je tista, kjer so lastnosti in zmogljivosti naprave izražene v jeziku matematike in fizike, torej s formulami, številkami, grafi in tako naprej. Imaginarna raven zadeva nas same kot uporabnike naprave, ki smo si jo nabavili zato, da bi rabila določenim zadovoljitvam – na primer televizor zato, da bomo gledali nogomet ali poročila, predvajalnik glasbe za uživanje v izbrani glasbi in podobno. Simbolna raven pa je implicirana v različnih možnostih uporabe naprave.

Dejansko revolucionarne rabe tehnologije so tiste, ki subvertirajo polje možnih uporab in v realnem odkrijejo nekaj, česar v simbolnem ni bilo.

Z internetom je zvočni zapis postal dematerializiran in delokaliziran, obenem pa se je z njim tudi radikalno spremenil način poslušanja glasbe in prav tako pojmovanje posameznih glasbenih zvrsti. Tako da moram samokritično ugotoviti, da je pojem množične godbe, kot sem ga nekoč obdeloval, danes že passé: obstajajo samo še razne godbe, toda v nekakšni mešanici zvočnega okolja.