Mehkužec z druge poloble

Lignjem radi rečemo kalamari, in sicer zaradi črnila, ki ga vsebujejo v majhni vrečki. Že stari Grki so namreč kalamos pravili pisalnemu peresu, ki se mu po latinsko reče calamus, Italijani še dandanes tintniku (kdor to sploh še pozna) rečejo calamaio, calamaro pa sipi (ki je še bolj znana po tinti) in črnim kolobarjem pod neprespanimi očmi, Čehi kalamar pravijo črnilu, zato se tako imenujejo tudi številni tamkajšnji literarni klubi. S kalamari je nasploh križ, kadar si jih izberemo z gostilniškega jedilnega lista. Če ne gre za gostilno, ki slovi po dobri morski hrani ali vsaj po dobrih kalamarih, jih je silno tvegano naročiti. V tovrstnih prehranjevalnih ustanovah, kjer so ocvrti ali na žaru popečeni kalamari le ena od stotih izbir, skoraj zagotovo ne bomo jedli dobrih. V najboljšem primeru bodo ocvrti v istem olju, kjer so se pred tem cvrli zrezki, sir, krompirček in še kaj. Ali pečeni na isti plošči, kjer so se pred tem pekli čevapčiči, klobase in mesni sir. Kakšen bo okus, si lahko predstavljate. Poleg tega je v primeru ocvrtih kalamarov na njih pogosto več jajc in prežganega olja kot vseh lignjev skupaj. Kaj bo na vse to porekel vaš holesterol, si lahko predstavljate. Zlasti ker morski mehkužci že sami po sebi slovijo kot holesterolni bogataši. Po drugi strani je ocvrte kalamare tvegano pripravljati doma, če nimamo visoko zmogljive friteze, saj se večina takšnih poskusov milo rečeno izjalovi in namesto hrustljavih in mehkih nastanejo mastni gumasti obročki. Ampak ne vrzimo puške v koruzo (če ne drugega, nam utegne v času žetve polomiti kombajn)! Kalamare lahko doma uspešno in okusno pripravimo na druge načine, denimo v rižoti. V veliki ponvi popražimo čebulo, česen in narezane lignje, dodamo nasekljan vršič svežega rožmarina in skodelico dolgozrnatega riža, premešamo in zalijemo z ustrezno količino vode. Ko zavre, začinimo s teranom ali malvazijo, premešamo in na rahlem ognju dušimo, da se tekočina povsem ukuha. Ljubitelji testenin pa bodo nemara preskusili naslednji recept.