Prva javna demonstracija prototipa kinetoskopa, naprave za prikazovanje filmov, ki jo je zasnoval znameniti ameriški izumitelj Thomas Alva Edison, je bila maja leta 1891 v New Yorku – točneje, v prostorih Nacionalne zveze ženskih klubov. A kljub temu ta demonstracija ne velja za »prvo kinematografsko predstavo na svetu« – kajti tudi kinetoskop še ni bil kino, pa čeprav sta dve leti pozneje, aprila 1893, brata Andrew in Edwin Holland na Broadwayu odprla Kinetoscope Parlor, prvo dvorano, namenjeno komercialni eksploataciji gibljivih slik ali »oživljenih fotografij«. Pred njenim vhodom je stal doprsni kip moža, ki je veljal za največjega izumitelja na svetu – torej Edisona.
Različni prizori za pol dolarja
Toda kinetoskop, ki ga je po Edisonovi zamisli izdelal njegov sodelavec W. K. L. Dickson, pač ni bil kino, kot ga razumemo danes. To je bila škatla, v kateri se je na valjih vrtel perforirani trak, tega je osvetljevala žarnica, tako da je bilo skozi lino na vrhu škatle mogoče gledati gibljive podobe v velikosti poštne znamke ali malo večje, če je bilo pod lino povečevalno steklo.
V tej škatli so se vrteli filmi, ki jih je Dickson s kinetografom – skoraj pol tone težko kamero, ki jo je po modelu Mareyevega kronofotografa izdelal Edison – posnel v prvem filmskem studiu na svetu, zaradi zunanje podobnosti s policijskim avtom imenovanem Black Maria (»Črna Marica«). In ko se je gledalec sklonil k lini na vrhu omarice, v katero je moral vreči kovanec za 50 centov, je bilo res tako, kot da bi pokukal v čisto drug svet, sestavljen iz komičnih (pijanček v Bar Room Scene), erotičnih (trebušni ples Madame Ruth), obscenih (spodnjice Carmencite) in spektakularnih prizorov (posnetki music-halla).
Podobne kinetoskopske »salone« kot na Broadwayu so nato kmalu odprli še drugod po ZDA pa tudi v Londonu, Parizu in drugih mestih, kjer so uspešno obratovali, dokler jih ni po Lumierovi invenciji cinématographa spodrinila uporaba projektorja in s tem prava kinematografska predstava (prva je bila leta 1895 v Parizu).
Ko podobe zaživijo same
Kinetoskop je bil torej predvsem neke vrste peep-show, namenjen posameznemu gledalcu, ki je bil skoraj v telesnem ali vsaj očesnem stiku z napravo, ki mu je tako rekoč »iz sebe« in »zgolj zanj«, skratka, v popolni intimnosti, prikazovala prizore, posnete na črnem ozadju in ob zvokih iz fonografa, ki so nemara zalegli, da gledalec teh prizorov ni imel za čiste privide, čeprav bi jih zvok lahko utrdil tudi prav kot takšne. Lumièrova naprava, cinématographe, pa je bila obenem kamera in projektor, z njo je torej bilo mogoče film tako posneti (in celo razviti) kot predvajati na platno. »Gibljive podobe« tam niso bile več zaprte v »magično« škatlo, ki jih je samodejno pričarala kot kakšen avtomat, marveč so ušle iz steklenice in zaživele samostojno, torej fantomsko življenje na platnu.
»Povnanjene« oziroma predvajane na platno so bile kinematografske podobe neprimerno – točneje, nekaj tisočkrat – večje od kinetoskopskih, iz te »veličine« pa je izšel tudi kvalitetni učinek: gledalec je lahko s pogledom potoval po podobah, preiskoval njihove podrobnosti in, zapeljan z njihovim gibanjem, še sam odpotoval v dobesedno imaginaren svet. Za to »potovanje« je bila torej potrebna neka razdalja, razdalja do kinematografskega platna, v kateri se je gledalec skrčil v točko vsevidnega pogleda – in na ta način šele postal filmski gledalec.