Zasnovo koncerta so gotovo vodili takšni premisleki, toda nisem prepričan, da so podobni vpogledi napajali tudi interpretacije. Mezzosopranistka Sophie Koch je v Ljubljano prišla kot svetovna zvezda (uboren obisk ponovno potrjuje, da domače občinstvo vidi samo sijaj »prve« zvezde, preostalo svetlo osončje pa leži zanj že onkraj) – svojo slavo je deloma upravičila, ostala pa so vendarle tudi določena vprašanja. V svojem vokalnem podajanju je Kochova čista in prezentna, njen glas lepo izoblikovan, toda vprašati se je mogoče, ali je bil najprimernejši za skladbi, ki zahtevata predvsem obilico vokalnega barvanja: konstantnega temnenja, prehajanja, igre z barvo vokalov. Tako je Kochova Ravela in Chaussona »brala« bolj v luči nemškega lieda ali francoske mélodie, kot pa da bi v delih poiskala barvne odbleske in lesketanja. Podobno je bila zastavljena tudi spremljava izpod taktirke Emmanuela Villauma, čeprav dvomim, da je šlo za vzajemno dogovorjeni koncept. Orkestrska igra je bila zvočno izčiščena, tudi barvno izostrena, toda podobno kot je Kochovi primanjkovalo barvne izdatnosti, se je dirigentova roka vse premalo predajala agogični elastičnosti. Iskala je bolj urejenost kot pa sladkobna zaustavljanja, prisluškovanja barvnim detajlom in odpiranje zvočnemu razkošju.
Podobna vmesnost je nato zaznamovala tudi izvedbo Franckove Simfonije. Za spremembo je bilo tokrat mogoče čutiti Villaumovo dejavno interpretacijsko »prisotnost«. Zdelo se je, da želi v Francku poiskati predvsem sledi »nemške« simfonike, zato je vsaj v prvem stavku energetično prežemal hitro temo, v drugem stavku se je koncentriral na motivično poenotenost, finale pa je spet predvsem simfonično drvel. Seveda vsa mesta niso bila enakovredno vpeta v takšen konceptualni premislek, zato so določeni odseki izstopali po svoji zvočni robatosti, spet drugi pa so bili občutljivo pripravljeni. Toda ob koncu je vprašanje, ki ga zastavlja že Franck, ostalo odprto: ima simfonija programsko optimističen konec ali gre bolj za »zmago« simfoničnega duktusa nad opernim?