Z rokometom se je začela ukvarjati pri osmih letih in to povsem naključno. Ker je njena soseda trenirala rokomet, je Sergeja iz radovednosti šla z njo na trening in ostala zvesta temu športu. Nekaj let je igrala na vseh položajih, od beka do pivota, spet naključno pa se je znašla med vratnicama. »Bila sem živahna, univerzalna in povsod me je bilo dovolj. Na enem izmed treningov smo plezali po 'ribstolu' (letvenik, op. p.), pri skoku z njega pa sem si zvila gleženj. Dva tedna nisem mogla trenirati, zato sem se postavila v gol, soigralke pa žoge nikakor niso mogle spraviti za moj hrbet,« se rokometnih začetkov v rojstnem Kočevju spominja Sergeja Stefanišin. Njen prvi trener, zdaj že pokojni Franko Jurjevič, jo je postavil med vratnici, čeprav se je temu upirala. Nekaj časa je zaradi tega celo jokala, a se je kmalu izkazalo, da je bila to trenerjeva pametna poteza.
Prvih vratarskih korakov (pred rokometom se je od drugih športov ukvarjala le z atletiko, a zgolj za kratek čas) jo je naučil Stojan Gelze, tudi sam nekoč odličen vratar in takratni trener članske ekipe Kočevja. Že pri šestnajstih letih je okrepila ljubljansko Olimpijo (na priporočilo nekdanje vratarke Mare Šolaja, takrat pa je bil trener Čeh Jiri Zerzan), po štirih letih pa se je preselila na Galjevico, kjer je takrat domoval Krim. Iz prestolnice jo je rokometna pot za tri leta odpeljala v Piran, nato pa so sledila tri leta igranja v tujini – na Hrvaškem je nosila dres Zameta z Reke in Podravke iz Koprivnice.
Na Reki je preživela čudovito sezono, nato pa jo je opazil in k Podravki povabil takratni trener Josip Šojat. »V Zametu mi je bilo super. Dobro sem branila, tako igralke kot okolje pa so me lepo sprejeli. Kluba nisem želela zapustiti, a večji in uspešnejši klub ter denarna plat ponudbe so nagnili jeziček tehtnice na Podravkino stran,« se spominja 184 centimetrov visoka in 72 kilogramov težka Sergeja, ki pa je v Koprivnici doživela velik šok. Čeprav si jo je želel v svoji ekipi, jo je trener Šojat kmalu po njenem prihodu nepričakovano postavil na stranski tir. Še dandanes Stefanišinovi ni jasno, zakaj se je Šojat tako odločil, kljub temu pa se je s Podravko (pravi, da so vse druge stvari v klubu in okoli njega delovale brez težav) po zgolj eni sezoni leta 2006 razšla na prijateljski način.
Tako na Reki kot v Koprivnici sta kluba izpolnila prav vse pogodbene obveznosti do nje, vseeno pa se je Sergeja pred sedmimi leti vrnila v Krimove vrste. Čeprav je Krim v naslednjih sezonah preživljal težke čase (tako rezultatske kot denarne), ni razmišljala o odhodu iz Ljubljane. »Če povem pošteno – takrat tudi nisem imela kakšnih konkretnih ponudb za prestop. Odločilo je to, da je bil Krim odlično organiziran klub, da je igral v ligi prvakinj in da nisem imela želje, da bi ga zapustila,« priznava Sergeja, ki zaradi številnih rokometnih obveznosti nima časa za tradicionalne hobije, veselijo pa jo takšni »hobiji«, kot so druženje ob kavi in čvekanje s soigralkami in članicami drugih klubov, druženje z bratoma, dvema nečakinjama, nečakom...
Pred tekmami nima posebnega rituala, če izvzamemo tistega pred domačimi dvoboji. Ker rada zgodaj vstane, popije kavico in odide v trgovino, za kosilo – pet ali šest ur pred tekmo, da potem ne igra s polnim želodcem – pa poje špagete, ki si jih sama pripravi (z različnimi omakami, ki so moja mešanica, pravi Sergeja). Tudi vraževerna ni (da bi na primer na tekmah nosila vedno isto majico ali nogavice), prav tako ni imela nikoli klasičnega rokometnega vzornika. »Ko sem se odločila za vratarko, sem oboževala Hrvata Mirka Bašića, ki je bil takrat najboljši na svetu. Vsak vratar ali vratarka ima dobre in slabe strani, od vsakega pa skušaš pobrati le najboljše in jih še nadgraditi,« meni Stefanišinova, ki si v posebno čast šteje nekdanje sodelovanje z Romunko Luminitu Dinu, nekdanjo soigralko pri Krimu.
Ljubiteljica grozljivk in komedij ter skoraj vse vrste glasbe (najljubša ji je balkanska, ne mara pa rejva in heavy metala) med igralkami, ki so zanjo kot vratarko najbolj neugodne, izpostavlja Črnogorko Bojano Popović. »Zame je bila in bo ostala najboljša na svetu. Njen strel je neverjetno močan in natančen. Če vratarka le za delček sekunde ni stoodstotno zbrana ali dobro postavljena, jo Popovićeva hitro kaznuje,« o zdaj že rokometno »upokojeni« Popovićevi, ki je s Črno goro na lanskih OI v Londonu osvojila srebrno kolajno, pripoveduje vratarka, ki ji po koncu letošnje tekmovalne sezone poteče triletna pogodba s Krimom Mercatorjem.
»Za rokometne vratarje pravijo tako kot za vino – starejši so, boljši so. Počutim se odlično in nimam nobenih težav s poškodbami, zato lahko še vsaj kakšno sezono vztrajam in branim na vrhunski ravni. Prepričana sem, da lahko še vedno držim korak z mlajšimi. S klubskim vodstvom se zaradi poteka tekmovanj doslej o podaljšanju sodelovanja še nismo pogovarjali, z moje strani pa za to ni nobenih ovir,« pravi Stefanišinova, ki je prav tako še vedno na razpolago reprezentanci, v kateri ji po številu nastopov (zbrala jih je 176) sledita nekdanji klubski soigralki Tanja Oder (163) in Anja Frešer (143). Kot zanimivost velja omeniti, da je tudi v slovenski moški reprezentanci rekorder po številu nastopov – vratar. To je Beno Lapajne, ki je dres izbrane vrste oblekel kar 212-krat.
In kje se Sergeja vidi po koncu rokometna kariere? »Za trenerje večinoma velja, da so dokaj strogi in nepopustljivi. Čeprav sem bolj živahne in vesele narave, se po koncu kariere vidim v trenerskem poslu. In to vedno bolj. Res imam občutek, da sem pravi tip za to. Poleg tega v Sloveniji primanjkuje dobrih trenerjev za vratarje in vratarke,« ocenjuje vratarka, ki je bila članica Krima že v sezoni 2000/01, ko je ta prvič osvojil naslov prvaka Evrope. »Želim si, da si se od Krima poslovila še z eno evropsko lovoriko. V tej sezoni nam ni uspelo, zato upam, da nam bo v naslednji,« ostaja optimistka.