Divača. »Ta primer mora biti šola za naprej. Če bo Divača plačala s svojo dediščino, upam, da jo bodo zato ohranili vsaj drugi. Barbare je treba ustaviti,« je odločen divaški arhitekt Stojan Lipolt, ki se je s podporo številnih somišljenikov v zadnjih tednih močno zavzel za ohranitev 150 let starega kamnitega vodnega stolpa na divaški železniški postaji, ki predstavlja dragocen del tehnične dediščine Južne železnice.
Toda kot kaže, so bili njihova prizadevanja in apeli, zlasti na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, neuspešni, saj se rušenje stolpa po investitorjevi »korektni« prekinitvi nadaljuje. Lipolt je razočaran, da se zavod v tem času očitno ni zavzel za zaščito dediščine pred rušitvijo, pač pa za zaščito interesov investitorja, in da je v tej zgodbi nasploh zatajil. Že na začetku, v času projektiranja rekonstrukcije železniške postaje se namreč ni vključil v postopek, češ da vodni stolp formalno ni imel statusa kulturne dediščine. Brez krivde pa ni niti divaška občina, ki kljub pobudam v preteklosti stolpa ni zavarovala kot spomenik lokalnega pomena.
Dediščina pada tudi zaradi neznanja
Tadej Brate, konservatorski svetnik v pokoju in vodilni strokovnjak za tehnično dediščino pri nas, je v strokovnem mnenju, ki ga je pred dnevi posredoval zavodu, med drugim opozoril, da »neodgovorna politika uničuje en historični element za drugim«. Tokrat spet ponavlja pretekle napake. Vodni stolp in celoten sistem železniškega vodovoda za napajanje lokomotiv bi bilo po njegovem treba vpisati v register dediščine in razglasiti za spomenik državnega pomena. Odločno nasprotuje rušenju stolpa, ki je zdaj na poti zaradi načrtovane prestavitve kretnic dveh stranskih tirov. Brate meni, da ta ob nekaj dobre volje in razumevanja odgovornih ne bi bila potrebna. Tudi Lipolt je do projektiranja, ki je tako »neetično in po liniji najmanjšega odpora zbrisalo dediščino«, zelo kritičen. Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor odgovarjajo le, da tehnične spremembe projekta ne pridejo več v poštev, ker je rok dokončanja del vezan na črpanje evropskih sredstev, da pa bo vodni stolp pazljivo porušen, kamnite zložbe pa deponirane.
Zavod: Razglasitev ne more preprečiti rušenja
Na zavodu so nam odgovorili, da so pripravili predlog za vpis vodnega stolpa v register kulturne dediščine, predlog za razglasitev za spomenik lokalnega pomena pa bo lahko dokončan, ko bo podeljena evidenčna številka dediščine. »Kljub temu pa razglasitev ne more preprečiti rušitve oziroma imeti posledic za nazaj, zato bo zavod poskušal rešiti objekte v pogovoru z občino, investitorjem oziroma pristojnim ministrstvom,« so še zapisali in dodali, da je bilo izvedeno dokumentiranje vseh detajlov objekta, na osnovi česar bi bila mogoča kasnejša rekonstrukcija.
