Poskušal sem se rahlo upirati s pripombo, da vsi volilci niso taki in da na primer jaz, pa ne samo jaz, hočem od kandidatov predstavitev vizije o tem, kam naj krene slovenska družba, in jasne predloge za obravnavo temeljnih vprašanj sedanjosti. Nekaj, na kar jih bom nato kot aktiven državljan lahko opozarjal v času njihovega mandata in med naslednjo predvolilno kampanjo. Odgovor sem pričakoval: vam in vam podobnim se ni treba posvečati. Prvič, ker vas ni veliko, in drugič, ker se od vas pričakuje, da boste stisnili zobe in kljub rahlemu gnusu volili tiste politike, ki so vam bliže, ali vsaj proti tistim, ki jih zanesljivo zavračate. Torej ste vnaprej predvidljiva konstanta.
Možnost za uspeh ima zaradi vse manjše udeležbe na volitvah poleg lepega in spravljivega kandidata tudi kandidat z radikalnimi stališči. Taki sicer nikoli ne ogrejejo večine, imajo pa stabilno število svojih vernikov in skoraj vselej kdo med njimi preseže parlamentarni prag. V kriznih časih ti »izbranci« celo pridobivajo podpornike med razočaranimi, obupanimi in neinformiranimi državljani, ki vse bolj verjamejo, da so za njihove težave krivi udbaši, komunisti, izbrisani in geji, in celo zmernejši kandidati prično ubirati šovinistične tone. Končni rezultat je, da na volitvah nastopajo kandidati s stališči, s katerimi se večina ne strinja, kar povzroči še dodaten osip. Zato nas je danes strah prihodnjih volitev, na katerih utegne zmagati kandidat z najbolj ekstremističnimi stališči.
Sedaj ste že uganili, kam molim taco. Gre za moje zavzemanje za obvezno udeležbo na volitvah. Med znanci in prijatelji sem s tem povzročil kar nekaj nelagodja, ki je povezano s prepričanjem, da je udeležba na volitvah pravica, ne pa dolžnost, in da bi bila obvezna udeležba samo negativen odtis odvzema svobode govora, torej odvzem pravice do molka. V duhu Voltaira so verjetno pripravljeni reči volilnemu abstinentu: čeprav je moja prihodnost in moje življenje odvisno od tega, da voliš, podpiram tvojo svobodno izbiro, da tega ne storiš.
Ne soglašam s tistimi, ki menijo, da tudi neudeležba na volitvah predstavlja aktivno politično odločitev v smislu, da ne-volilec soglaša z vsako odločitvijo, ki jo bodo sprejeli drugi. Mnogo ljudi, zlasti iz odrinjenih družbenih skupin, se volitev ne udeležuje zato, ker menijo, da se na oblasti izmenjujejo eni in isti in da njihov glas na to ne bo vplival. Poleg tega jih k neudeležbi spodbujajo analize javnega mnenja, ki napovedujejo visoko neudeležbo. Bolj privilegirani na volitve ne hodijo, ker so vzvišeni nad primitivizmom dnevne politike. In končno: ne tako malo jih na volitve ne pride zaradi predobrega ali preslabega vremena, drugih opravkov ali ker se jim ne preprosto ne ljubi.
Obregnil se bom samo ob tiste, ki menijo, da z neudeležbo protestirajo proti politiki in oblasti. Problem njihovega sporočila je, da ni razvidno: vsak analitik jih lahko uvrsti med tiste, ki niso prišli zaradi vremena. Če bi prišli in obkrožili rubriko (ki bi morala obstajati) »ne podpiram nikogar«, bi svoj protest lahko mnogo bolj jasno izrazili. Drug problem pa je, da prav zaradi njihove odsotnosti ponovno in ponovno zmagujejo tisti, proti katerim bojda protestirajo. Kar nekaj z zakonom naloženih obveznosti imamo državljani: obvezno šolanje, obvezno zdravstveno zavarovanje in obvezne davke. No, v zadnjem času nam neoliberalni recept reševanja krize utegne vrniti »svoboščino«, da sami skrbimo za svoje zdravje in šolanje svojih otrok. Vsaj Grkom, Ciprčanom in nam.
Zelo poučen je primer prisile, ki jo predstavlja obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim. Argument zanj je znan: bolezen se med prebivalstvom, ki je v pretežni meri cepljeno, težje širi. Nasprotniki navajajo, da v številnih državah cepljenje ni obvezno, pa se večina ljudi še vedno cepi. Kaj pa, če bi se precepljenost v teh državah nevarno znižala? Prepričan sem, da bi ponovno uvedle obvezno cepljenje. Odločanje o javnih zadevah je vselej večinsko. Ko gre za pomembnejše odločitve, ne zadošča večina prisotnih članov različnih teles, temveč absolutna večina članov. Zdi se, da smo pri najpomembnejši odločitvi v državi: kdo jo bo vodil in usmerjal njeno prihodnost, na to pozabili.
Manj kot polovica držav z obvezno volilno udeležbo predvideva globe za neudeležbo in še manj jo izterjuje. Že samo določilo, da gre za državljansko obvezo in ne le dolžnost, deluje spodbudno. Poleg tega je namesto globe mogoče uvesti spodbudo: na primer majhno davčno olajšavo pri napovedi dohodka. Če pa večini ni za to, da bi zagotovili večinsko odločanje na volitvah, je najbolje, da jih opustimo in se dogovorimo za kak drugačen demokratičen izbor voditeljev države. O našem življenju ne bi smela odločati manjšina, v kateri lahko prevladajo sebični, ekstremistični, nedemokratični ali megalomanski interesi posameznikov.