Sindrom Sarah Petre Maers

Družinski klani

Kaj pa Slovenija? Resnični primer izpred nekaj let: lastnik nekega mariborskega podjetja, ki je proizvajalo kovinske izdelke, je ustanovil novo podjetje. Nanj je prenesel osnovno dejavnost in določeno število delavcev, na starem podjetju pa pustil vse dolgove in invalidne delavce. Staro podjetje, ki je ostalo praktično brez dejavnosti, je seveda kmalu propadlo, ob njegovem stečaju pa delavci niso dobili odpravnin. Za svoje terjatve so se pod nosom obrisali tudi nekateri drugi upniki podjetja. Iznajdljivi lastnik je čez leto dni pred podpisom nove pogodbe z naročniki kovinskih izdelkov ustanovil spet novo podjetje. In zgodba se je ponovila. Na drugem podjetju je pustil dolgove in iztrošene delavce, na tretjega pa prenesel dejavnost in zdrave delavce, ki jih je mizerno plačeval. Kdor je dvignil glas, je pač ostal v starem podjetju in brez službe. Omenjeni lastnik je tako ustanovil okoli petnajst podjetij in vsakokrat prenesel dejavnost na novo podjetje. Ko ga je po eni od številnih prijav sindikata končno le vzela pod drobnogled davkarija, se je v domači gostilni hvalil, češ da davčni inšpektorji sploh ne vedo, da pregledujejo njegovo trinajsto podjetje, on pa posluje že preko petnajstega. Nadaljnji postopki so pokazali, da je imel prav. Čeprav je za odpravnine oškodoval nekaj sto delavcev in kdo ve koliko drugih upnikov, ni bil za to nikoli kaznovan.

Da si ne bi kdo mislil, da so takšni primeri z leti izginili. Pred kratkim se je na Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije obrnil delavec, ki ga je Zavod RS za zaposlovanje napotil, da se javi na zaposlitveni razgovor pri enem izmed podjetij, ki napotujejo delavce v Nemčijo. Ker gre za delavca, ki ima slabe izkušnje z več podobnimi delodajalci, smo se lotili poizvedb o navedenem podjetju. Ugotovili smo, da gre za določene poslovne, osebne in druge povezave med 48 podjetji. Vsa podjetja z izjemo enega imajo identični službeni naslov v Ljubljani. In v 18 izmed teh podjetij se bodisi kot ustanovitelj, družbenik, zastopnik, direktor ali prokurist pojavlja ista oseba. Devetnajst izmed skupno 47 podjetij, ki imajo isti službeni naslov, pa ima bodisi zaprt bodisi blokiran tekoči račun.

Spet v drugem primeru smo ugotovili, da so »nameščeni« direktorji podjetij kar družinski člani. Ta družinski klan je delavcem dolžan plače, dodatke k plači, regrese, socialne prispevke itn. V sedmih sodnih postopkih pred delovnim sodiščem proti podjetjem tega družinskega klana v Ljubljani je šlo za zamudne sodbe. Ne glede na to, zoper katero izmed podjetij je bila vložena tožba, je bil vzorec enak – ne ozirajo se oziroma ne odgovarjajo na tožbo. Nekatere izmed teh zamudnih sodb so »težke« tudi več kot 10 tisoč evrov, a so neizterljive. Računi teh podjetij so namreč spet bodisi blokirani bodisi zaprti. In medtem ko delavci ne vedo, kako preživeti, člani družinskega klana vozijo avtomobile prestižnih znamk in so lastniki več nepremičnin, tako v Sloveniji kot tudi v tujini.

Primeri napotitve delavcev na delo v tujini kažejo še en način izkoriščanja. Slovensko »gradbeno« podjetje sklene posel z »nemškim partnerjem«, ki je sklenil posel z večjim nemškim podizvajalcem, ta podizvajalec pa z vodilnim izvajalcem (general contractor).  Delavce se v Sloveniji rekrutira in napoti v Nemčijo za recimo pol leta. Čeprav je tam minimalna urna postavka za gradbenega delavca jasno določena, 13,70 evra za kvalificiranega oziroma 11,50 evra za nekvalificiranega delavca, se z delavci sklene pisna pogodba s slovensko minimalno plačo. Delavci pristanejo na ustno pogodbo, ki »določa« neto urno postavko, kar je po navadi 8 evrov, torej manj, kot jim pripada na podlagi nemške kolektivne pogodbe. Delavcem se izplača taka plača za prva dva, tri mesece, potem se izplačajo dve, tri plače nižje, kot je bilo dogovorjeno, pogosto z zamudo in v obrokih. Delavcem se na koncu ne izplačata do dve plači,  pošljejo jih domov z obljubo, da bodo dobili denar, ko bo nemško podjetje plačalo, ipd.

Izprazni/blokiraj/zapri …

Medtem pa je rekrutirana že nova skupina delavcev, ki čakajo na napotitev. Ko delavci po vrnitvi iz tujine preverijo plačevanje prispevkov v Sloveniji, ugotovijo, da ti niso plačani, pri odvetniku pa izvedo, da je tožba nesmiselna, ker je račun podjetja blokiran in ne bo nič z izterjavo, itn. Po navadi se tak »podjetnik« reši takšnega insolventnega podjetja s »prodajo« tujcu, ki ima pogosto prebivališče v eni izmed držav nekdanje Jugoslavije. Obenem pa odpre novo podjetje, sklepa nove posle in zavrti nov krog izkoriščanja. Vzorec izkoriščanja delavcev in države je torej v svojem bistvu zelo enostaven: odpri podjetje – najemi delavce – ne plačuj delavcev – ignoriraj tožbe – izprazni/blokiraj/zapri transakcijski račun – ustanovi novo podjetje – najemi/prezaposli delavce. In vrti ta krog v nedogled.

Na Hrvaškem so ob javni objavi davčnih neplačnikov odkrili okoli 10.500 povezanih pravnih oseb, ki imajo enega ali več skupnih lastnikov, ki so prenašali denar z enega na drugi tekoči račun in se tako izogibali davčnim obveznostim. Dolg teh podjetij do države je okoli 1,58 milijarde evrov. Po informaciji s konca decembra prejšnjega leta so na Hrvaškem sprožili 383 postopkov v takšnih primerih, pri čemer je govora o davčnem dolgu v višini 93 milijonov evrov.

V Sloveniji pa imamo Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS), ki zadnjih nekaj dni bombardira javnost s sporočili o škodljivosti javne objave davčnih dolžnikov, ki naj bi povzročila poslovno škodo in medijski linč ter znižanje bonitetnih ocen, ne da bi bila pri tem mnoga podjetja objektivno kriva. Vprašanje: ali se je GZS vprašala, da so na drugi strani bonitetnih ocen pravice delavk in delavcev?

In če se pomudimo pri zadnjih dveh besedah, to je »objektivno kriva«. Se še spomnite Zorana Perkovića, lastnika propadlega podjetja Prenova? Septembra 2012 je kočevska sodnica Helena Vidic Bizjak g. Perkovića, ki delavcem od leta 2009 dalje ni plačeval socialnih prispevkov, nekaj mesecev zapored tudi plač ne, oprostila očitkov kršitev temeljnih pravic delavcev. Sodnica je v sodbi zapisala, da je nesporno, da Perković ni v celoti plačal plač in prispevkov. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev pa stori, kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je potreben neposredni naklep storilca, torej da se storilec zaveda protipravnosti dejanja, hkrati pa je zmožen ravnanja skladno s predpisi. Po mnenju sodnice v tem primeru temu ni bilo tako, saj Perković, čeprav se je svojih obveznosti zavedal, teh ni bi zmožen izpolniti.

Slovenski trg se je torej v zadnjih letih prepojil z verižnimi delodajalci, ki bežijo pred terjatvami z ustanavljanjem novih in novih podjetij, na koncu pa se lahko celo skrivajo za procesom dokazovanja neposrednega naklepa kršitve temeljnih pravic delavcev.

A vse to po logiki gospodarskega interesa ni nič v primerjavi s poslovno škodo, ki jo bo naredila javna objava davčnih neplačnikov(?!). Vprašanje: ali se je GZS vprašala, kakšna je gospodarska škoda tega istega poslovnega modela veriženja podjetij?