Vsi so trpeli. 96.000 navijačev, enajst nogometašev, sedem milijonov in pol Kataloncev, na desetine milijonov navijačev po vsem svetu, najbolj pa on – Lionel Messi. Sedel je na klopi, si grizel nohte, stresal z nogama, vstajal in mencal s podplati, zadrževal dih... Bil je nemočen, ko je gledal, kako kolegi brezplodno tekajo po zelenici in kako se pripravlja presenečenje v obliki zmage Paris Saint Germaina v četrtfinalu lige prvakov. V očeh se mu je izpisala beseda obup. Vse bi dal, da bi lahko pobožal svojo največjo ljubezen – žogo, a je ni smel. Zdravniki so temu nasprotovali, kajti poškodovana mišica je hrepenela le po počitku. A um je hrepenel po nečem drugem. To je bilo trpljenje mladega Messija, ki mu ni bilo videti konca. A bil je drugačne sreče kot Goethejev Werther. Trpljenje vendarle ni trajalo večno, temveč le do 62. minute. Takrat se je prebudila speča zvezda, posvetila na Camp Nou in trpljenje je izginilo, za hlipajočo mišico pa se nihče več ni zmenil. Čeprav je igral le z eno nogo, kot bi rekli požrtvovalni nogometaši, je najboljši na Zemlji začaral Parižane. Devet minut je potreboval za to. Po devetih minutah je začel akcijo za odrešujoči gol Pedra, s čimer je bilo delo opravljeno. Nato je lahko v ritmu rekreativca s poškodovano nogo, kot bi šel na trim stezo, čakal na konec in upal, da mu ne bo treba še enkrat po kostanj v žerjavico.
Po tekmi so mu bili soigralci in vsi, ki v prsih nosijo blaugrano (modro-rdeči dres), hvaležni. Prepoznali so fenomen Messi. Dovolj je, da se zgolj pojavi na igrišču, da blagodejno vpliva na soigralce in destruktivno na tekmece. Kot bi bilo v njem resnično nekaj nadzemeljskega, na kar prisegajo njegovi verniki. »Messi je najboljši na svetu. Le njegovo ime in prisotnost spremenita stanje duha,« je soigralcu karizmatično moč priznal Gerard Pique, edini velikan med palčki v obrambi Barcelone, in dal kompliment tudi Paris Saint Germainu s Javierjem Pastorejem na čelu, kajti prav veliko ekip ni zmožnih tako dobro igrati na Camp Nouu, kot je to v sredo uspelo skorajšnjim francoskim prvakom. Hvalospevi na Messijev račun so deževali tudi iz ust preostalih soigralcev. »Ko je vstopil v igro, je spremenil razpoloženje celotne ekipe. Messi ve, da smo superiorni, če igra on,« je dejal Argentinčev veliki prijatelj Dani Alves. »Zahvaliti se moramo Messiju, ker je s svojo prisotnostjo poskrbel za preobrat,« je dejal Pedro, ki ga je kljub tehnično popolnemu strelu, s katerim je izenačil na 1:1, zasenčila magična desetka. »Messi si zasluži vse priznanje, ker se je žrtvoval in kljub poškodbi igral, s čimer je pokazal pripadnost klubu,« je dejal podajalec pri golu David Villa, ki naj bi bil po trditvah španskih medijev v tej sezoni z Messijem nekaj časa v sporu, medtem ko je promadridski časnik Marca v naslovu zapisal: »Messijev duh«. Argentinčevi častilci bi dodali še pridevnik sveti, romarsko središče Santiago de Compostela pa zamenjali s katalonskim nogometnim svetiščem Camp Nou.
Ko se je slavje poleglo, se je pojavilo vprašanje: Kaj če bo mišica po tveganem dejanju v sredo zvečer od bolečin stokala tako močno, da mu bo v polfinalu resnično preprečila nastop? Groza, so si mislili privrženci Barcelone. Tekma proti PSG je namreč nakazala, da je vodilna ekipa španske lige morda bolj odvisna od Messija, kot si to sami želijo priznati, ali pa so imeli drugi nogometaši s Cescom Fabregasom na čelu (med tekmo je postal oče), ki je v začetni enajsterici zamenjal najslavnejšega soigralca, le zelo slab dan. Kakor koli že, včerajšnji pregled v bolnišnici je pokazal, da bi prej kot v štirinajstih dnevih, ko se bo Barca na prvi polfinalni tekmi pomerila z Realom, Borussio ali Bayernom (žreb bo danes), solze na mišici utegnil zamenjati nasmeh, ki bi bil znamenje, da od Messija ne bodo pričakovali predvsem abstraktnega učinka, temveč še več empiričnega v obliki gola, dveh, treh... Glede na moč treh možnih tekmecev in trenutno stanje Barcelone bi katalonskemu klubu to prijalo kot žejnemu kozarec vode.
