Nova Gorica. Ana Čevdek je doktorica znanosti o okolju. Tako kot so se iztekali projekti, pri katerih je bila zaposlena, tako se je iztekla tudi njena redna služba. Že pred tem je ob napornem in neprijaznem delovnem urniku spoznala, da telesno propada, zato je začela iskati primerno rekreacijo zase. Na kožo ji je bila najbolj pisana salsa, ki so jo ponujali v eni izmed plesnih šol v Gorici v Italiji. Iz želje po rekreativnem plesu je na koncu postala plesna učiteljica in dobila ponudbo za poučevanje plesa in vodenje rekreacije v Italiji. Hobi je postal služba. V Italiji je naredila izpit, zdaj pa jo čaka še uradna registracija dejavnosti.
»Slovenija in Italija imata urejen sporazum, da ne bo dvojnih obdavčitev in pri papirologiji za zdaj ne vidim težav,« pravi. O tem, kako bo v praksi, bo znala bolje povedati čez kakšno leto, prikima pa, da je plačilo za delo v Italiji še vedno boljše kot pri nas. »Zavedati pa se moramo, da imajo tudi drugačne stroške življenja in drugačne pogoje dela, v službo odhajajo ob devetih zjutraj, domov se vračajo ob devetih zvečer,« pripomni. Pomembno se ji zdi čezmejno sodelovanje in iskanje skupnih priložnosti, zato se je včeraj udeležila drugega čezmejnega zaposlitvenega sejma v Novi Gorici. Na njem je 31 delodajalcev, organizacij, združenj delodajalcev in zaposlitvenih agencij z obeh strani meje vzpostavljalo povezave z iskalci zaposlitve.
Najbolj iskani so oblikovalci kovin
Čavdekova nekoliko izstopa od povprečnega slovenskega delavca, ki odhaja na delo v Italijo. »Italijanski delodajalci z obmejnega območja v zadnjem letu povprašujejo po tujcih predvsem, ko iščejo oblikovalce kovin, delavce v socialnem in zdravstvenem skrbstvu, elektromehanike, elektrotehnike, strojne inženirje in projektante, dobre računalniške strokovnjake in gospodinjske pomočnike,« pojasnjuje Mirela Pekica, svetovalka evropskega omrežja zaposlitvenih priložnosti Eures. Prepričana pa je, da bi se lahko v Italiji zaposlilo tudi več medicinskih sester, a jih pri tem ovira obveznost tako imenovanega priznavanja reguliranega poklica. »Za to potrdilo je treba na ministrstvu za zdravstvo v Rimu čakati več mesecev, celo leto in to Slovence pogosto odvrne od čakanja,« pravi. V zadnjem času zelo veliko govorimo tudi o begu mladih, a svetovalka opaža, da mladi brez izkušenj v tujini nimajo veliko možnosti za zaposlitev, razen če ne odhajajo na različna usposabljanja. »Tuji delodajalci iščejo delavce z izkušnjami,« pravi.
Ko govori o Italijanih, ki so zaposleni v Sloveniji, je slika nekoliko obrnjena. »Tukaj gre po navadi za bolje plačana, pogosto tudi vodstvena delovna mesta. Veliko Italijanov pri nas poučuje na osnovnih in srednjih šolah, najdemo jih med vodstvenimi delavci, svetovalci, pogosto tudi med lastniki podjetij,« pojasni.
Nepriznavanje nazivov diskriminatorsko do tujih delavcev
Administrativne ovire pri zaposlovanju čez mejo se sicer zmanjšujejo, a Roberto Treu, predsednik čezmejnega partnerstva med Slovenijo in Italijo Euradria, vseeno izpostavi primer administrativnih preprek na področju priznavanja kvalifikacij, ki tuje delavce v Italiji še vedno postavlja v diskriminatoren položaj. »V Trstu dela priznan slovenski zdravnik, ki je kljub enaki izobrazbi slabše plačan od italijanskih kolegov. Diskriminiran je prav na račun nepriznavanja nazivov,« pravi Treu.
