Ustave ni mogoče obravnavati izključno strokovno

Takole Lojze Ude, profesor na ljubljanski pravni fakulteti, utemelji svoje stališče: »Skupna točka vseh vstajniških gibanj je, da zahtevajo neko bolj neposredno demokracijo. In v takem vzdušju je po mojem prav, da širše razpravljamo o ustavni ureditvi enega ključnih institutov neposredne demokracije – referenduma. Toda to se ni zgodilo. Pred zaključkom postopka na ustavni komisiji sem zahteval, da se opravi širša razprava, a so se moji kolegi nekoliko umaknili v – kot oni pravijo – čisto strokovno obravnavo. Jaz pa pravim: ustave ni mogoče obravnavati izključno strokovno. Vedno moraš obenem upoštevati tudi vse pravnopolitične vidike ustavnih sprememb.«

Vsako pravno spremembo ali novo ureditev sprejemamo v določenem času in prostoru. Kar je primerno ta trenutek, morebiti čez leto dni ne bo več. Ko smo mi začeli razpravljati o primernosti ureditve zakonodajnega referenduma, je bilo vzdušje v državi drugačno. Nihče ni tako zaostroval nekaterih vprašanj, kot se zdaj dogaja v zvezi z vstajniškimi gibanji. Zaradi tega smo takrat lahko dokaj akademsko, brez neke povezave z dejanskim dogajanjem v družbi, razpravljali o referendumu. Pri tem smo upoštevali le dotakratne izkušnje, ki pa niso bile dobre. Pokojninska reforma je padla zaradi referenduma, dva referenduma, ki sta se nanašala na človekove pravice (o umetni oploditvi samskih žensk in družinski zakonik), sta bila v končni odločitvi nedemokratična, zato smo poskušali referendum strokovno omejiti tako s kvorumom kot z določitvijo, da nekaterih zakonov ni mogoče preverjati na referendumu.

Ko pa se je vzdušje v Sloveniji spremenilo, ko so nastopila vstajniška gibanja, pa naj bodo še tako neartikulirana, brez jasno izraženih zahtev, bi bilo vendarle treba to upoštevati v ustavni diskusiji. Zaradi tega bi morali nekoliko zastati s predlogom za spremembo 90. člena ustave in izpeljati širšo javno razpravo, pa naj bo kakršna koli že. Javne razprave so vedno razdrobljene. Velikokrat je tako, da v njih nastopajo ljudje, ki imajo ekstremna mnenja ali mnenja, ki niso podprta z razumevanjem ustavne ureditve. Toda med njimi so tudi povsem relevantna mnenja, zato je potrebno potrpljenje, da izpelješ takšno razpravo.

Mislim, da čas tukaj niti ni ključen, saj se nikamor ne mudi. Mirno bi lahko zastali za pol leta, izpeljali široko diskusijo o referendumu in drugih institutih neposredne demokracije ter nato v okviru ustavne komisije pripravili predlog za spremembo ustave. Ali pa tudi ne.

Ni, saj se je zgodil po tistem, ko je ustavna komisija že oblikovala svoj zakonski predlog, zato ga ni več mogoče spreminjati. Nekateri so predsedniku državnega zbora očitali, da razpravljajo o zadevi, ki je že končana in med parlamentarnimi strankami dogovorjena. In to je res.

Po moje predsednik državnega zbora nima te pristojnosti. Ustavna komisija je sprejela predlog, poslanci pa naj izvolijo o njem odločati. Naj ga zavrnejo in rečejo: prenagljen je, najprej moramo izpeljati širšo razpravo.

Priznam, da sem kot član strokovne skupine nekoliko prehitro pristal na to obliko referenduma. V spominu mi je ostala izjava enega od vstajnikov oziroma nasprotnikov nove ureditve referenduma. Vprašal se je: bo imelo ljudstvo poslej možnost reči le ne, ne bo pa moglo nikoli reči »tako je«? Tudi sam nisem več osebno prepričan, da je zavrnitveni referendum dobra rešitev, ravno zato bi bila dobrodošla javna razprava o ustavnih spremembah referendumske ureditve. Če bodo te sprejete, pa bo prišlo do neposredne konfrontacije med vstajniškim gibanjem in celotnim parlamentom. To bi bila zanimiva situacija. Gre namreč za referendum, ki je institut neposredne demokracije, zato se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da se ustavne spremembe sprejemajo brez širše razprave. Tudi ko smo leta 1991 sprejemali veljavno ustavo, smo z njenim osnutkom hodili po vsej Sloveniji in o njej razpravljali z vsemi ljudmi.