Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije utrpi možgansko kap vsako leto 15 milijonov ljudi; približno tretjina bolnikov umre, tretjina preživi z majhnimi težavami, tretjina preživelih pa ima hujše dosmrtne posledice. Pri nas zavzema tretje mesto kot vzrok smrti in je vodilni vzrok invalidnosti.
Nedavne epidemiološke raziskave so zaznale spremembe v pojavnosti te bolezni v Evropi in ZDA: »Napredek v primarni in sekundarni preventivi napoveduje zmanjšanje zbolevanja za možgansko kapjo,« je povedala prof. dr. Bojana Žvan, predstojnica Kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Nevrološke klinike UKC Ljubljana, na nedavnem strokovnem srečanju o akutni možganski kapi. Tudi na Inštitutu za varovanje zdravja RS (IVZ) ugotavljajo, da bi bilo mogoče število umrlih zaradi tega žilnega zapleta v Sloveniji zmanjšati za 36 odstotkov, če bi bila umrljivost za to boleznijo v vseh regijah tako nizka, kot je v ljubljanski.
Število zbolelih in umrlih za možgansko kapjo se je v Sloveniji v zadnjih 15 letih zmanjševalo, ugotavljata v raziskavi Jožica Šelb Šemerl in Julij Šelb. Kljub temu je obolevnost za možgansko kapjo pri moških v Sloveniji ena najvišjih v Evropi. Po nekaterih virih bi lahko do 80 odstotkov možganske kapi preprečili, če bi zmanjšali dejavnike tveganja, ki so povezani z nezdravim načinom življenja, in vsem obolelim zagotovili dostop do ustreznega zdravljenja. Tako za možgansko kapjo pogosteje zbolijo ljudje s povišanim krvnim tlakom, atrijsko fibrilacijo, maščobami v krvi, sladkorno boleznijo, aterosklerozo, ki so debeli, telesno nedejavni in kadijo. V Sloveniji najnižjo umrljivost zaradi možganske kapi beležimo v ljubljanski regiji, najvišjo pa v spodnjeposavski, pomurski, zasavski in podravski.
»Če bi bila umrljivost v vseh regijah tako nizka, kot je v ljubljanski, bi za možgansko kapjo v Sloveniji v enem letu umrlo 156 ljudi manj, kar je 36 odstotkov vseh umrlih,« je povedal Julij Šelb.
Ko sta avtorja raziskave raziskovala, v čem se dejavniki tveganja v bolj ogroženih regijah razlikujejo od tistih v ljubljanski, se je izkazalo, da prebivalci teh regij pogosteje kot prebivalci ljubljanske obolevajo za visokim krvnim tlakom, popuščanjem srca in prekomerno telesno težo. »Cilj mora biti, da s preventivni dejavnostmi zmanjšamo te dejavnike tveganja, s tem pa tudi umrljivost za možgansko kapjo,« je povedal.
Drugi dejavnik, s katerim je mogoče zmanjšati umrljivost za to boleznijo, je hitra prepoznava znakov kapi in učinkovito zdravljenje, vendar slednje pri nas ni dostopno vsem bolnikom, predvsem tistim v bolj odročnih regijah.
Tromboliza izboljša preživetje
Večina možganskih kapi nastane zaradi zapore žile v možganih zaradi krvnega strdka, zaradi česar možgani ostanejo brez kisika in možganske celice začnejo propadati. Možganska kap zato zahteva zgodnje zdravljenje s trombolizo, to je z zdravilom za raztapljanje krvnega strdka v možganih. Na žalost lahko to zdravilo uporabijo le pri majhnem deležu bolnikov. Zdravilo tudi ni registrirano za zdravljenje bolnikov, ki so starejši od 80 let, vendar v Sloveniji z njim zdravijo tudi te bolnike, a morajo ti oziroma njihovi svojci tovrstno zdravljenje dovoliti, je pojasnil prim. mag. Viktor Švigelj z Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
»Zdravljenje s trombolizo daje bolnikom z možgansko kapjo 30 odstotkov več možnosti za preživetje brez invalidnosti. Na žalost v Sloveniji trombolizo še vedno premalo uporabljamo, saj na tak način zdravimo le tri odstotke bolnikov,« je poudarila Bojana Žvan.
Za to je več razlogov. Največji problem je ozek časovni interval, v katerem še lahko uporabijo to zdravljenje, in oklevanje nevrologov pri dajanju tega zdravila, ker se bojijo krvavitev, ki so lahko posledica tega zdravljenja. Zdravljenje s trombolizo je namreč treba začeti v 4,5 ure po nastanku kapi; velja, da čim hitrejše je zdravljenje, tem manjši sta smrtnost in prizadetost bolnikov.
»Problem je čas od nastanka kapi do prihoda pacienta v bolnišnico, ki se v zadnjih letih pri nas ni skrajšal, v bolnišnici pa porabijo veliko preveč časa za preiskave,« nadaljuje Viktor Švigelj. Zadnje ameriške smernice tako priporočajo, da naj bi interval, ko bolnik pride v bolnišnico in dobi trombolizo, znašal 60 minut ali manj. »To je zlata ura, v kateri moramo pravočasno reagirati. Možganska kap je urgentno stanje in temu morajo biti prilagojeni vsi protokoli in klinične poti,« pojasnjuje Žvanova.
Nadaljnji problem v tako imenovani verigi preživetja je kadrovski in organizacijski: v Sloveniji imamo le tri specializirane nevrološke oddelke, kjer možgansko kap zdravijo posebej usposobljeni timi strokovnjakov. Prav tako vse bolnišnice nimajo (dovolj) specialistov žilne nevrologije in morajo bolnike poslati na zdravljenje v večje bolnišnice, kar spet zakasni obravnavo.
Sistem Telekap
Dostop bolnikov do ustrezne obravnave želijo izboljšati z uvedbo sistema Telekap, s katerim bodo bolnikom pomagali na daljavo. V okviru tega sistema se bodo lahko zdravniki v bolnišnicah v odročnih krajih s pomočjo avdiovizualnih komunikacijskih sistemov neposredno, prek slikovne in zvočne povezave, posvetovali s strokovnjaki v republiškem centru za Telekap, ki bo na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, ter izvedli diagnostiko. Skupaj z radiologom iz republiškega centra bodo lahko pregledali slike CT-preiskav in se odločili o zdravljenju. Skupaj bodo sprejeli tudi odločitev, ali bodo bolnika zdravili na tistem mestu ali ga bodo odpeljali na obravnavo v večji center. »Telekap je način zdravljenja, ki bo izboljšal izid bolezni,« je prepričana Žvanova.
Zdravljenje s pomočjo posveta na daljavo zelo pozdravljajo v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Urgentno nevrološko službo, v okviru katere zdravijo bolnike z akutno možgansko kapjo, imajo organizirano samo v rednem delovnem času. Regija ima zelo slabe cestne povezane z drugimi deli Slovenije, po drugi strani pa so tudi znotraj regije velike razdalje med najbolj oddaljenimi kraji. Če je treba bolnika z možgansko kapjo prepeljati v sosednje bolnišnice, se časovni intervali še bolj podaljšajo. Ko so v bolnišnici analizirali zamude, so ugotovili, da časovni zamiki v predhospitalni in bolnišnični obravnavi ter pri transportu v druge centre zunaj rednega delovnega časa ne ustrezajo priporočenim časovnim standardom. Da bi izboljšali odzivni čas v bolnišnici, so sprejeli protokole za obravnavo bolnikov z akutno možgansko kapjo. Časovne zamude bo skrajšal tudi sistem Telekap. »Ta sistem bo omogočil, da bodo vsi zavarovanci v naši regiji prejeli ustrezno terapijo, da bomo lahko zdravili večje število ljudi in da bo večji odstotek bolnikov prejel trombolizo,« je povedal Davorin Benko, internist v tej bolnišnici.
Čas so možgani
Prav tako se je treba izogibati izgubam časa pred prihodom bolnika v bolnišnico. »Izkazalo se je, da se večina časa izgubi v predhospitalnem delu, in sicer še pred klicem na 112, s katerim se aktivira nujna medicinska pomoč,« je povedal Rok Maček, zdravnik nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu Celje. Izkazalo se je tudi, da se čas pomembno podaljša, kadar svojci bolnika z akutno možgansko kapjo kličejo osebnega zdravnika bolnika, še bolj pa, če se ta odloči, da bo najprej opravil pregled bolnika na domu. Izkazalo se je tudi, da bolj ko je bolnik prizadet, prej pride v bolnišnico, saj so svojci zelo prestrašeni in ne čakajo, ali se bo stanje bolnika izboljšalo. Tako je v verigi preživetja pomemben že prvi člen, da ljudje znake možganske kapi prepoznajo in ustrezno ukrepajo. Znake možganske kapi povzema kratica GROM: govor (oseba ne more več govoriti jasno in razumljivo), roka (ne more dvigniti roke in jo tam zadržati), obraz (ne more se nasmehniti in ima povešen en ustni kot) in minuta (ukrepati je treba takoj).
»Ljudje naj ne izgubljajo časa s pogovorom z družinskim zdravnikom, ampak naj takoj pokličejo 112, s čimer aktivirajo nujno medicinsko pomoč. Telefonska prijava mora biti pravilna in ljudje, ki te klice sprejemajo, morajo biti poučeni, kaj je treba vprašati, da prepoznajo možno možgansko kap, kdaj je do tega prišlo, in odredijo urgentni prevoz bolnika v bolnišnico,« je še pojasnil Rok Maček.
