Ob svojih več kot petdesetih izdanih romanih, dramah in krajših proznih besedilih – potem ko je s pisanjem poezije ob zavrnitvi izdaje zbirke prenehal in naslov slednje kmalu zatem prenesel na romaneskni prvenec ter zanj požel prvi pisateljski uspeh, gre za roman Zmrzal iz leta 1962 – je Berhard prejel, kot je nekje zapisal, dvanajst ali trinajst nagrad (več jih je zavrnil), od katerih so v njegovi zapuščini ohranjeni lastni zapisi o devetih izmed njih. Zvečine so bile prejete v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času avtorjevega strmega literarnega vzpona, ki je bil spričo vsebinske in formalne radikalnosti ves čas pregneten z avreolo prenovitelja nemško pisane literature na eni strani in ljudomrznega alpskega Becketta na drugi. Devet zapisov in trije zahvalni govori ob prejetju »najodmevnejših« priznanj ter argumenti ob izstopu iz Akademije za jezik in književnost v Mojih nagradah dokumentaristično osvetljujejo zapleteno ozadje Bernharda kot človeka, misleca in umetnika. Predvsem pa so to, ob intervjujih in podobnih avtorjevih neliterarnih zapisih, kot zapiše Jani Virk v spremni besedi k Starim mojstrom, »nepresežni primeri inteligentnih, duhovito stiliziranih žalitev, grobih in sarkastičnih parodiranj, neusmiljenih degradacij in filozofično suicidalnih izničenj in samoizničenj«. Kot posledica avtorjeve zapuščenosti na osebni ravni – ki je je bil deležen od prihoda na svet in bil nato skozi vse otroštvo prestavljan iz medvojnih nacističnih v povojne katoliške vzgojne institucije, od tam pa še kot najstnik zaradi tuberkuloze v sanatorije – in žolčne kritike avstrijske nacionalsocialistične preteklosti, vdirajoče v sedanjost, se kot potreba po pisanju, govorjenju, dihanju njegova mrzlično nastajajoča literatura kaže kot edino pribežališče, ki mu pomaga preživeti in vsaj delno osmisliti čas, v katerega se razen destruktivnega okolja nepovratno zažira (pljučna) bolezen.
Zbirka avtobiografskih zgodbic Moje nagrade, ki je prvič izšla v Nemčiji ob 20-letnici pisateljeve smrti leta 2009, nadaljuje z njegovim sarkastičnim in humornim obračunom z domovino ter samim seboj. Prazne procedure ob nagradah s še bolj puhlimi ministri in neumnimi nagovori si je avtor popestril z njimi povezanimi dogodki. Od nakupa svečane angleške obleke v prestižni trgovini Sir Anthony na dunajskem Kohlmarktu pred odhodom na slovesnost ob prejetju Grillparzerjeve nagrade in njeni zamenjavi po koncu bizarne ceremonije, ko je ugotovil, da mu je premajhna, nakupa angleškega avtomobila triumph herald z nagrado Juliusa Campeja ter vožnje, s katerim ga je nagrada za kratek čas naredila srečnega, a je bila sreča kmalu razbita in presenetljivo v celoti poplačana s strani sumljive jugoslovanske zavarovalnice, pa do zavrnitve nagrade Franza Theodorja Csokorja in razveselitvi svoje tete – vselej prisotne, sočutne prijateljice, zavetnice in matere – s šopkom šestinsedemdesetih vrtnic ob njenem (in Büchnerjevem) rojstnem dnevu ob prejetju te nagrade. Ob zajedljivih, večkrat žaljivih zahvalnih govorih, ki bi se jim avtor enako kot ritualom raje izognil, nagrade pa – iz finančnih razlogov – še vedno sprejel, pričujoči fragmenti natančno detektirajo človeka, ki se je ob svojem z bolečino, boleznijo in besom močno zaznamovanem življenju vpisal v sam vrh evropskega literarnega Parnasa.