Zelo enostavno, od minule dirke motoGP v Katarju naprej je jasno, da motociklizem spet ponuja precej drugačno sliko kot formula 1. Je to boljše, slabše, bolj noro, bolj zanimivo? Vsak si bo moral odgovoriti sam, a dejstvo je, da je na eni strani Ecclestone formulo 1 prignal do take sterilnosti, da v njej uživajo dejansko le še največji tehnični zanesenjaki. Zaprta družba z Ecclestonovimi zakoni, v kateri manjka le še malo, pa v njej ne bodo uživali niti dirkači več, Ekskluzivnost, ki ji ni para, pa čeprav le navidezna, je prignana do take popolnosti, da tam nihče več ni dobrodošel, če le nima ustrezne akreditacije okoli vratu.
Na drugi strani nori svet motociklizma, ki se želi v marsičem zgledovati ravno po poslovanju formule 1, a ne želi izgubiti stika z vsakdanjimi ljudmi, smrtniki, ki se stiskajo na tribunah in uživajo v mojstrovinah, ki jih lahko ponudijo le najboljši. Da ne bo pomote, tudi vožnja dirkalnika formule 1 ni mačji kašelj. Vsak, ki je že imel priložnost sesti v tak dirkalnik, med njimi tudi moja malenkost, bo presneto dobro vedel, kaj pomeni izzivati fiziko. A fiziko izzivajo tudi motociklisti. Včasih gredo eni in drugi korak predaleč, a tudi to je del dirkanja. Ne glede na to, kaj so do zdaj prikazali dirkači v formuli 1 ali minuli konec tedna motociklisti v vseh treh kategorijah, je jasno, da je bilo bolj napeto na dveh kolesih. Odgovorov, zakaj je tako, je vsaj toliko, kot je še drugih vprašanj. Dejstvo je, da se obe zvrsti dirkalnega športa ubadata vsaka s svojimi težavami, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Po eni strani svet pnevmatik določa multimilijonski posel ekip formule 1, po drugi strani dilema med prototipnimi motocikli ali bolj »ljudskimi« CRT-ji na dveh kolesih, oboje skrbi za precej sivih las odgovornih na dobro plačanih položajih.
A roko na srce, gledalcev na tribunah ali pred malimi zasloni to ne zanima, hočejo kruha in iger, a vsaj za zdaj je bilo iger več na dveh kolesih. A že naslednji konec tedna se lahko slika tudi obrne, nič ni večno na tem svetu.
