Razstava s podnaslovom Identiteta in spomin v dolgem 19. stoletju je zasnovana okoli tem, ki segajo od izrabljanja zgodovine in ustvarjanja narodnih junakov prek družbenih sprememb, kot sta industrializacija in sekularizacija, do novotarij iz vsakdanjega življenja. Med temami so tudi širitev kulture pitja kave in novi načini druženja, ki jih je prinesla. Kar nekaj priložnosti za druženje bo ponudil tudi spremljevalni program razstave, ki bo sicer v Ljubljani na ogled do 25. avgusta, potem pa se bo podala na potovanje po sodelujočih državah. Že septembra bo na ogled v Beogradu, nato sledi selitev v Bukarešto.
Sodelovanje ducata muzejev
Kot je pojasnil slovenski kustos Jože Podpečnik iz Narodnega muzeja Slovenije, razstava predstavi pojave modernizma in novega družbenega reda, med njimi meščanstva, ki se vzpostavlja v 19. stoletju. Nekakšen povezovalen element razstave je kava, ki v tem stoletju vstopi v javne prostore. »Namesto da bi iskala probleme, razstava išče tisto, kar nas povezuje,« poudarja Podpečnik.
Pri izboru eksponatov, podob in zgodb je pod okriljem in koordinacijo Unesca sodelovalo dvanajst muzejev nacionalnih zgodovin – od Cipra, Albanije, BiH, Bolgarije in Hrvaške do Grčije, Črne gore, Romunije, Srbije, Makedonije, Slovenije in tudi Nemčije. Za posamezne tematske sklope so muzejski kustosi izbrali po deset eksponatov iz »dolgega« 19. stoletja v razponu med letoma, ko sta se začeli francoska revolucija (1789) in prva svetovna vojna (1914).
Muzejsko kofetkanje
Kultura pitja kave se je obarvala glede na to, ali je bila regija pod osmanskim ali avstro-ogrskim vplivom. Razstava tako postavlja na ogled kavarniško pohištvo iz krivljenega lesa, ki so ga sredi 19. stoletja izdelovali na Dunaju. Družbo mu delata turška džezva iz posrebrenega bakra in porcelanasti servis, s katerim so po dunajski navadi ob koncu stoletja točili kavo v okrašene porcelanaste skodelice. Zraven so postregli sladkor, smetano ali mleko ter košček torte.
Kava gre z roko v roki s tobakom in tako je mogoče videti tobačnico, s katero si je pri zvijanju cigaret pomagal France Prešeren. Medtem ko so možje zahajali v kavarne, so njihove žene v glavnem gostile doma. Obiskovalcu razstave se namuzne prijetna ženička, ki jo je na sliki Kofetarica (1888) med srkanjem kave upodobila Ivana Kobilca. Razstava poudarja, da razmah pitja kave v 19. stoletju priča o čedalje številčnejšem srednjem razredu in družbenih spremembah tistega obdobja: širjenju javnih prostorov, demokratizaciji prostega časa in prostora in novih načinih druženja.
Balkan odkrili šele v 18. stoletju
Glavni kustos razstave Philippos Mazarakis-Ainian iz grškega Nacionalnega zgodovinskega muzeja v Atenah je izbrane predmete osmislil in povezal v zgodbe, pri tem pa se je odprl tudi na prelomno delo bolgarske zgodovinarke in filozofinje Marie Todorove iz leta 1997 Imaginarij Balkana. V njej avtorica piše, da so Balkan kot poseben zemljepisni, družbeni in kulturni pojem »odkrili« evropski popotniki šele ob koncu 18. stoletja v razliki do preostalega dela takratnega otomanskega cesarstva. Regiji, ki je ležala na stičišču treh cesarstev oziroma dinastij, sta vladali dve izmed njih, Osmani in Habsburžani, močno pa je nanjo vplivala tudi dinastija Romanovih.
»Velika ironija je, da je prav to stoletje, ki je prineslo velike razkole med narodi in s tem pogosto krvave delitve in izključevanja, podprto z ideologijo o edinstvenosti in razločevanju, na drugi strani pravzaprav ustvarilo še večjo homogenost. Trgovski razred, ki je tekmoval med seboj, je povezoval enak način življenja: pohištvo, hrana, moda in okusi, sovražne vojske so se oblačile v podobne uniforme in se pobijale z enakim orožjem, nasprotujoče si zgodovine, podprte z zemljevidi, ki so se prepirale za ista ozemlja, so bile pogosto natisnjene pri istih založbah in so bile sestavljene po enakem načinu razmišljanja,« je v spremnem katalogu k razstavi zapisala Todorova. ut