Razlika je predvsem v nalogi, ki jo opravljata, in komu pravzaprav pomagata. Pes vodnik je za slepe in slabovidne osebe, medtem ko je pes pomočnik za osebe, ki so na invalidskih vozičkih, gluhi ali pa epileptični in sladkorni bolniki, pri katerih jih pes opozori na spremembe v organizmu. Pes pomočnik lahko pomaga tudi avtističnim otrokom.
Iz kakšnega testa mora bit pes, da lahko postane ali pes vodnik ali pes pomočnik?Ljudje zmotno mislijo, da je vsak pes primeren za te naloge. V našem združenju Slo-Canis testiramo pse in že na samem začetku pazimo, iz katerega legla jih bomo vzeli. Navdušeni smo nad labradorci in zlatimi prinašalci. Ti imajo namreč največ prirojenih značajskih lastnosti, ki jih iščemo, in so potencial za dobrega psa vodnika. Trenutno še ne eksperimentiramo z drugimi pasmami, vendar smo med usposabljanjem v tujini naleteli na uspešne mešance med zlatimi prinašalci in labradorci. V Angliji imajo šolo in vzrejo psov mešancev, ki so se izkazali za dobre pse, saj so jim gensko spremenili določene lastnosti. Tako so jim predolgo dlako skrajšali, psa povišali itd. V bistvu ni v tem poslu nič prepuščeno naključju, saj za psa vodnika in pomočnika res potrebujemo psa iz posebnega testa. Ta mora biti dovolj vodljiv, stoodstotno pripravljen na sodelovanje s človekom in imeti mora visoko izražen krdelni nagon. Ko izbiramo psa, opravimo več testov. Prve že pri mesecu dni starih mladičkih. Vsake tri do štiri mesece jih ponavljamo, da izločimo psa, ki jim ni kos. Pes mora biti motiviran za tako delo, da teste prestane. Gre predvsem za preverjanje napredovanja psa v šolanju, ki je sistemsko grajen od prvega dneva naprej, ko smo izbrali primerni vzrejni par, ki že ima v genih zasnove, ki jih iščemo. Naša šola je prvi tovrstni center v Sloveniji in, kot sem že omenila, ničesar ne prepuščamo naključju. Nimamo odveč sredstev, na voljo preveč kandidatov in preveč psov, zato moramo biti izredno pazljivi že pri prvih korakih. Ne smemo imeti psa, ki premočno vleče, in nežno gospo ali premajhnega psa za visokega človeka. Psov nimamo na zalogo in ne moremo delati številnih kombinacij, kdo komu bolj ustreza. V tujini je to običajna praksa, pri nas pa to še ne gre.
Kakšni so postopki, da lahko posameznik pride do psa vodnika ali pomočnika?Naša država v tem trenutku prek zdravstvene zavarovalnice podpira zgolj sofinanciranje psov vodnikov za slepe in slabovidne osebe. Drugi gibalno ali drugače ovirani invalidi te možnosti nimajo. Za njih zbiramo sredstva med donatorji, sponzorji in dobrotniki. V obeh primerih je treba skozi določene postopke. Za pridobitev psa vodnika je treba pridobiti naročilnico oftamologa po predpisanih kriterijih zdravstvene zavarovalnice. Imeti moraš dovolj velik odstotek sleposti, mislim, da je toleriran le petodstotni vid, da lahko prideš v program za psa vodnika. Od tistega trenutka naprej vse pogoje določa zavarovalnica. Mi kot vaditelji dobimo naročilo, da izšolamo psa za določeno osebo na podlagi pogodbe, ki nas zavezuje, da v šestih do sedmih mesecih predamo psa.
Pri psih pomočnikih imamo interni dogovor s kandidatom. Nikogar, ki zaprosi za psa pomočnika, ne zavrnemo, saj ne omejujemo stopenj invalidnosti ali starosti, morebiti le pri otrocih, ki še niso sposobni skrbeti za psa samostojno. Vsak kandidat je deležen individualne obravnave. Naše vodilo je, da temu človeku na katerem koli področju izboljšamo kvaliteto življenja.
Kdaj se kandidat in pes spoznata?Kakor hitro je mogoče. Kandidata že takoj začnemo vključevati v program šolanja. Prvi vaditelj je za psa pomembna oseba in trudimo se ga nadomestiti s kandidatom. Sprva gre zgolj za druženja in spoznavanja. V zadnji triadi šolanja pa je kandidat zelo aktiven pri šolanju, saj moramo tudi njega veliko naučiti. Poznati mora ravnanja, vedenja in ukaze psa. Kandidat in pes se morata ujeti, da bosta uspešna ekipa naslednjih deset let.
Kakšno je povpraševanje po psih vodnikih in pomočnikih?Povpraševanja je več za pse pomočnike kot za pse vodnike. Problem je kot vedno denar. Zavarovalnica namreč noče promocije psov vodnikov, tako da veliko ljudi niti ne ve, da obstaja ta možnost. Pri psih pomočnikih smo odvisni predvsem od donacij. Slabe gospodarske razmere nam niso v pomoč in lahko rečem, da se mučimo, da pridemo do denarja, saj sistemskega vira financiranja nimamo. Zakonodaja, ki bi dovoljevala kakršne koli ukrepe, ki bi nam bili v pomoč, pa ne obstaja. Moramo se zavedati, da pes vodnik pri nas stane deset tisoč evrov. V Angliji stane 45.000 funtov in na Hrvaškem od 15.000 do 20.000 evrov. Res je, da je pes enak pri nas in v Angliji, vendar tam zanj organizacija skrbi vse življenje, saj mu dajejo hrano in omogočajo veterinarsko oskrbo. Kandidat tako s psom nima nobenih stroškov. Pri nas pa to ni mogoče. Tisti dan, ko prevzame psa, mora zanj skrbeti sam. Večina ljudi si psa pomočnika ne more privoščiti. Lani smo žal morali tri kandidate odkloniti, ker nismo zbrali dovolj denarja. Cena za takega psa je različna. Treba ga je naučiti drugačnih in specifičnih stvari. Mi smo dobrodelna organizacija in naši kandidati pridejo do psa brezplačno. Tu ne gre za storitev ali komercialni izdelek, ki bi ga lahko tržili. Vseeno pa moramo vanj vložiti kapital. Kdor želi pomagati združenju Slo-Canis z donacijo, lahko pošlje sms na 1919 s ključno besedo PES in prispeval bo en evro za šolanje psov pomočnikov.
Vaš center Slo-Canis je začel delovati pred petimi leti. Pod kaj vse se lahko podpišete, da ste spremenili?V Sloveniji smo uveljavili evropske standarde, ki veljajo pri psih vodnikih in pomočnikih. Mednje sodijo kompetence vaditeljev in inštruktorjev, pristopi k šolanju psov in seveda znanje, ki ga mora na koncu izkazati pes. Predvsem smo dvignili standard inštruktorjev, ki so prej imeli predvsem izkustvena vedenja, zdaj pa imajo tudi teoretsko podprto znanje. Kako bomo lahko to stroko razvijali še naprej, je ta trenutek odvisno tudi od sprejema zakona o osebni asistenci in zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Začeli smo tudi pogovore z Univerzo v Ljubljani, da bi nam uvedla modul na akademski ravni, kjer bi študentje dobili mentorja, ki bi mu sledili in ga najprej opazovali pri delu, pozneje pa bi že sami lahko začeli delati. Mi smo po znanje morali v tujino, potencialni inštruktorji ga bodo lahko dobili pri nas. Pri tem je treba poudariti, da najprej potrebujemo kandidate, ki bodo želeli imeti pse vodnike.
Eno leto skrbite za psa, ga naučite vsega, kar veste, in potem gre v druge roke. Vam je težko?Zadnji teden je zame grozen. V srcu imam že trinajst luknjic in potolažim se šele, ko vidim, da pes uživa v svojem novem domu. Ko je pes pri meni, je moj pes. Živi pri meni in dela z mano. Postane družinski član. Vanj vložiš toliko truda in njegove iskrive oči, ki samo sprašujejo, kaj lahko še naredi, kaj bi prinesel, kaj bi odprl, se ti usidrajo globoko v spomin. Gre za navezanost, ki jo težko zlahka prekineš. Pes postane tvoj način življenja. Moraš se naučiti delati z njim in če z njim ravnaš, kot si zasluži, ti veliko tudi vrača. Ni tukaj samo profesionalni pristop, gre za čustveno navezanost. Priznam, da je težko oddati psa. Nismo še tako utrjeni, da bi lahko rekli, da gre za rutinski postopek.
Pes prevzame pomembno poslanstvo s tem, ko postane pes vodnik in pomočnik. Mu je to v veselje ali breme?Mi moramo psa res pripraviti na delovne naloge. Pes ni več tako prost, kot je naš hišni ljubljenček, vendar če pes vodnik in kandidat delujeta kot ekipa, je jasno, kdaj mora pes izpolnjevati svoje naloge in kdaj je prost. Pes ne dela 24 ur na dan. Pes vodi osebo v službo, jo pripelje do trgovine in njegovo delo je končano. Gre za dve uri dela na dan, če združimo vse skupaj. Ves preostali čas pa je njegov družabnik. Delo postane rutina, v kateri pes uživa. Vsak od svojega psa pričakuje določeno vedenje na sprehodu ali doma in enako je s psom vodnikom ali pomočnikom.