Ta vsaj v zadnjih dveh letih dolžniške krize še nikoli ni bil tako šibak v razmerju do severa. Še ob februarskem dogovoru med Irsko in Evropsko centralno banko se je zdelo, da bo vse manj enotna »trojka« problematičnim državam vendarle pustila vsaj deloma zadihati. A zgodilo se je več na videz nepovezanih dogodkov. V sedlu šefa evroskupine se je utrdil Jeroen Dijsselbloem jastreb, ki je pripravljen »neposlušnim« članicam celo javno žugati. Nato so volitve v Italiji dokončno odnesle Maria Montija, s čimer je evropski jug ostal brez daleč najmočnejše politične figure. Za nameček prav v letu parlamentarnih volitev v Nemčiji, v katerem si njena kanclerka ne sme privoščiti popuščanja »lenim Grkom«, »ruskim kriminalcem na Cipru« in drugim »junakom« stereotipov, razširjenih v najmočnejši državi v Evropi.
Tako ni naključje, da se je prav na Cipru zgodil nov simbolni prelom, ki je oznanil dokončno prevlado trde, nemške (»protestantske«) linije. Betonski sarkofag okrog problematičnih držav, ki so na poti v izgubljena desetletja, bo tako zdržal vsaj nekaj mesecev. Kaj bo z gospodarstvi posameznih držav na dolgi rok, v Bruslju in Frankfurtu ne zanima nikogar. Pomembno je, da volitev v danes skoraj že pozabljeni Grčiji, na katerih bi lahko zmagali nepredvidljivi skrajna levica ali desnica, letos očitno ne bo in da se v Španiji premier Rajoy kljub nepojasnjeni gotovini na računih in rekordni brezposelnosti med mladimi za zdaj drži na položaju.
Sporočilo je tako tudi za Slovenijo jasno: v primeru težav ne pričakujte milosti, ampak prej kvečjemu še kakšen »eksperiment«. Časi, ko se je omenjala možnost neposrednega reševanja bank prek Evropskega stabilnostnega mehanizma (ESM), izgube pa so trpeli le imetniki obveznic, so le še oddaljen spomin. Dobrodošli v svet kapitalskih kontrol, evra, ki je v eni državi vreden več kot v drugi, domala permanentnih recesij in reševanja ekonomskih težav z »moralnimi« nauki!
Kje je torej danes Slovenija? Znašla se je v škarjah, iz katerih za zdaj ni videti jasnega izhoda. Medtem ko bodo finančni trgi v naslednjih dneh bržčas še povečali »presing«, pri iskanju zraka ne bo mogla pretirano računati niti na izvozne trge. Domača poraba namreč tudi v neproblematičnih državah ostaja na isti ali celo nižji ravni v Nemčiji za letos napovedujejo le 0,3-odstotno rast. Vlada Alenke Bratušek je tako v domala protislovnem položaju, saj ima le dve možnosti: slabo in slabšo. Če v naslednjih mesecih ne bo storila ničesar glede sanacije bank, bodo slabitve in odpisi še naprej najedali njihov kapital. Četudi jih bo začela reševati (bodisi prek »popravljene« slabe banke bodisi prek dokapitalizacij), pa bo to še poslabšalo javnofinančne kazalce države in verjetno vsaj na kratki rok tudi podobo na finančnih trgih. To pa bo še bolj podražilo potencialne vire financiranja za spodbujanje domačega povpraševanja in napovedane državne dokapitalizacije pomembnejših podjetij ter ji tako rekoč zvezalo roke pri načrtih za njihovo reševanje.
Res je, da je nova vlada na mizo dobila račune treh prejšnjih vlad: prve Janševe, ki je v času konjunkture z dolžniško financiranimi investicijami še pregrevala gospodarstvo, Pahorjeve, ki je pomemben del akumulacije iz dodatnega zadolževanja porabila zgolj za umetno ohranjanje iluzije, da bo krize hitro konec, in druge Janševe, ki je novi ekipi pustila več potencialnih »min« s protiustavnimi prihranki v zloglasnem Zujfu na čelu. Prav tako bo odplačevala »dediščino« odhajajočega guvernerja Banke Slovenije, ki je šele v začetku letošnjega leta odkrila, da lahko banke tudi pri dogovorih o reševanju večjih podjetij skliče za isto mizo, v letih, ko bi morala kot prva pozivati k sanaciji bank, pa je najprej tiščala glavo v pesek, nato pa jih še dodatno privila s (pre)strogimi kapitalskimi zahtevami.
Toda tudi prvi signali iz vlade Alenke Bratušek, ki še vedno išče vajeti post-Jankovićeve Pozitivne Slovenije, vsaj za zdaj ne ponujajo domala ničesar oprijemljivega. Četudi nova predsednica vlade z napovedmi, da Slovenija ne bo potrebovala pomoči, vsaj na zunaj umirja žogo, njeni ministri spominjajo na slabo uigran orkester. Finančni minister Uroš Čufer tako v skoraj treh tednih še vedno ni povedal ničesar konkretnega glede načina reševanja bank, vsaj v zadnjih dneh pa ga je očitno precej bolj zanimalo kadrovanje v Petrolu. Nenavadno je tudi, da potrebe po nujnih hitrih spremembah zakona o slabi banki, ki so bile glavni kamen spotike v pogajanjih o novi koaliciji, po novem ne vidi. Ravno nasprotno, domala enak model z odkupovanjem terjatev bi minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik uporabil tudi pri sanaciji podjetij. Medtem ko je Čufer naklonjen dvigu DDV, Stepišnik pa mu nasprotuje, si oba še vedno nista enotna, ali bodo očiščene banke res začele na veliko kreditirati gospodarstvo ali pa se mora to pred tem najprej samo razdolžiti.
Nova vlada za ukrepanje nikakor nima sto dni časa. Ravno nasprotno, če bo s preučevanjem razmer in odločanjem čakala do izteka tega obdobja, ji bodo dnevne rede kmalu začele pisati nove, vedno glasnejše tiktakajoče socialne bombe ali kdo od zunaj.