Ta možnost je zelo realna. V pravnem redu EU je priporočilo, da sosednje članice EU v primeru, ko je ena država v schengenskem območju, druga pa ne, vzpostavijo nadzor meje, kjer se potnik ustavi samo enkrat. Slovenija se o takšni rešitvi tako na politični kot na policijski ravni zelo intenzivno pogovarja s Hrvaško. Po vstopu Hrvaške v EU bomo poskušali na manjših mejnih prehodih mejno kontrolo preprosto zložiti, spojiti v eno. Tako bosta na istem mejnem prehodu samo na eni (praviloma slovenski, op. p.) strani slovenski in hrvaški policist skupaj opravljala kontrolo, potniki pa se bodo dejansko ustavili samo enkrat. Takšna rešitev je na manjših mejnih prehodih primerna tudi z varnostnega vidika, saj lahko ponoči, ko je malo prometa, kontrolo opravlja en sam policist. Trenutno je ob njem še carinik, vendar carine na mejnih prehodih po vstopu Hrvaške v EU ne bo več, tako da bi bil policist sam. Hkrati bodo po umiku carinikov na voljo njihove kabine, ki bi jih lahko odstopili hrvaškim kolegom. Takšna enostavna rešitev pride v poštev za manjše mejne prehode. Pri večjih pa je potreben bolj temeljit razmislek o rešitvah in o tem, ali infrastruktura sploh omogoča prehod meje s samo enim postankom.
Umik carine in morebitna uvedba prehoda z enim postankom sta najbrž največji spremembi, ki jih bo povprečen državljan občutil med prečkanjem meje s Hrvaško. Ali se morda spreminja še kaj?Za državljane bosta to največji spremembi. Prav tako ne bo več prijavljanja za vračilo davka na dodano vrednost. Za slovenske državljane se prečkanje meje ne bo bistveno spremenilo. Bolj se bo spremenilo za državljane Hrvaške, ki bodo po novem uživali svobodo gibanja po EU, zato našim policistom ne bo treba več preverjati, ali izpolnjujejo pogoje za vstop, kam gredo, s kakšnimi nameni...
Pojdimo še nekoliko naprej v prihodnost. Schengenska meja se bo v prihodnje najbrž še širila. Kaj bo to pomenilo za slovensko policijo, predvsem za mejne policiste? Katere oblike mejnega nadzora bodo ostale? Lahko pričakujemo krepitev izravnalnih enot (nadzor znotraj države)?Sedanji koncept izravnalnih ukrepov je bil vzpostavljen, ko smo vstopali v schengensko območje in smo ukinjali nadzor meje proti severu in zahodu. Hrvaška načrtuje, da bo v schengenski prostor vstopila leta 2015, vendar ocenjujem, da se bo to zaradi zahtevnosti priprav zgodilo kakšno leto pozneje. Vsekakor bo vstop Hrvaške v schengensko območje pomenil precejšnje spremembe za policijo. Tudi organizacijske, saj predstavlja mejna policija v Sloveniji kar tretjino vseh policistov, predvsem pa bo vstop Hrvaške velik izziv glede zagotavljanja varnosti. Zagreb je velemesto v neposredni bližini Slovenije. Meja je zdaj pomemben varnostni filter. Ko ne bo več sistematičnega nadzora, bo treba najti nove rešitve. Za zdaj so se mobilne enote za izravnalne ukrepe izkazale za uspešne, ni pa nujno, da bo enako tudi po vstopu Hrvaške v schengensko območje. Generalni direktor policije je zato na našo pobudo že ustanovil posebno delovno skupino, ki ima nalogo, da preuči, kakšne spremembe se obetajo in kako temu primerno prilagoditi delo policije. Treba bo biti izviren. Slovenija se bo odprla proti Balkanu, od koder prihajajo nekatere oblike kriminalitete.
Je Zagreb tako resna varnostna grožnja za Slovenijo?Ni grožnja, je pa izziv. Gre za velemesto s specifično obliko kriminalitete, ki se lahko kaj hitro razširi nekaj kilometrov v notranjost naše države. Problem nastane, če se na spremembe ne bomo ustrezno pripravili.
Slovenija je v schengenskem območju že več kot pet let. Če se ozrete nazaj v leto 2007, katere začetne težave so bile najbolj resne?Moram reči, da smo bili zelo dobro pripravljeni – tako glede usposobljenosti kot tudi glede opremljenosti. Na začetku smo imeli težave z gnečo na mejnih prehodih. Treba se je bilo privaditi na nove zahteve in način dela. Policisti so se morali zavedati, da opravljajo nadzor v imenu vsega schengenskega območja. A težave so bile obvladljive.
Kaj je danes največja težava oziroma izziv schengenskega območja?Ob arabski pomladi in prihajanju ilegalnih migrantov iz Tunizije in Libije v Italijo se je zastavilo vprašanje, ali je Italija odgovorna zanje ali pa jih lahko spušča v notranjost Evrope. Takrat je prišlo celo do spora med Italijo in Francijo. Podobno je danes z begunci iz Sirije. Lani je polovica od 30.000 beguncev iz Sirije zaprosila za azil na Švedskem in v Nemčiji. To kaže na dejstvo, da se v primerih krize, ko je pritisk imigrantov velik, znotraj območja pojavi težava, kako se odzvati. Problemi so pogosto specifični in vezani na določen del meje. Pred leti so imeli največ težav z ilegalnimi prihodi v Španiji, nato v Italiji, danes pa v Grčiji, ki sama brez pomoči drugih držav članic v koordinaciji agencije Frontex ni sposobna niti obvladovati migracij niti ustrezno obravnavati prosilcev za azil.
Ali ima tudi Slovenija takšne težave schengenskega območja ali pa ima svoje, specifične?Dogajanje v svetu se dotakne tudi Slovenije. Če pogledamo število in strukturo migrantov, opazimo, da se vedno pogosteje srečujemo z državljani Afganistana, Somalije in Sirije. Večinoma prihajajo prek Turčije in Grčije, nato pa nadaljujejo pot po zahodnem Balkanu, kjer se na Hrvaškem ponovi zgodba z omejenimi kapacitetami. Prihaja do efekta prelivanja – ko so posode polne, pljuska tudi k nam.
Po čem se slovenski del schengenske meje razlikuje od meja drugih držav?Razlikuje se predvsem po obsegu prometa prek mejnih prehodov, še posebno v konicah. Pri nas je daleč največji obseg legalnega prometa po kopnem. Ne samo po posameznih mejnih prehodih, ampak tudi v absolutnem merilu. V pozitivnem smislu se razlikujemo tudi po številu ukrepov – po ugotovljenih prekoračitvah dovoljene dolžine bivanja, prijetih po tiralici, odkritih ukradenih vozilih, najdenih ponarejenih dokumentih... Tu smo med boljšimi, če ne kar najboljši.
Kako je vstop Slovenije v schengensko območje vplival na tokove tihotapljenja prepovedanih drog prek Slovenije in vanjo?Balkanska pot tihotapljenja droge se je v zadnjih letih usmerila nekoliko više od nas. Ne toliko zaradi schengenske meje, temveč predvsem zaradi številnih prečkanj meja republik nekdanje Jugoslavije. Če prečkaš več mejnih prehodov, je tveganje, da te dobijo, večje. Za tihotapce predstavlja tovorjenje droge iz Turčije prek Bolgarije, Romunije in Madžarske manjše tveganje, saj je tam manj mejnih kontrol.
Kako vi kot policist, ki se že od devetdesetih let ukvarja s področjem mejnih zadev in tujcev, gledate na mejo kot sredstvo, ki ločuje ljudi in jim omejuje gibanje? Ali vidite mejo in migracije le strogo policijsko?Če se človek toliko časa ukvarja z eno dimenzijo meje, torej z mejno policijo, je težko nanjo gledati drugače kot strokovno, kot na varnostni filter. Ima pa meja seveda tudi druge dimenzije. Predvsem za ljudi, ki živijo ob meji, predstavlja veliko oviro. Slovensko-hrvaška meja, ki je do leta 1991 ni bilo, je močno zarezala v vsakdan ljudi, sploh po vstopu Slovenije v schengensko območje. Ko bomo Hrvaško najprej pozdravili v EU in nato še v schengenskem območju, bo nadzor meje padel in gotovo bo več plusov kot minusov. Mislim pa, da je meja kot varnostni filter pomembna predvsem takrat, ko deli dva sistema, ki sta si med seboj zelo različna, bodisi ekonomsko bodisi glede ravni varnosti.