Zdi se, da igro Tomaža Lorenza zelo natančno opisuje njegova akademska kariera – Lorenz je profesor komorne igre, ne violine. Njegova komorna muziciranja so kot po pravilu nekakšni koncentrati komunikacije med glasbeniki, netenja signalov med njimi, nenehnega iskanja finih napetostnih razmerij, le da pri vsem skupaj ostaja nelagoden občutek, da v resnici poslušamo kar prevečkrat izmaličen violinski ton. Lorenz ima v Jerku Novaku zanesljivega, tudi čuječnega soglasbenika in v orisanih kakovostnih kontrastih je potekal zlasti prvi, baročno-klasicistični del njunega koncerta. Že v Corellijevi Sonati v e-molu op. 5, št. 8 sta se razkrivala tako violinistov raskavi in neprijetno stanjšan ton kot tudi pomenljivo izkoriščanje godalnih registrov. Ambivalenca se je nadaljevala v hitrem gibanju Scheidlerjeve sonate in v Paganinijevi Sonati op. 2, št. 3 – ta se je začela s poglobljeno uzvočenim fraznim lokom Lorenčeve violine, ki pa je v zadnjih tonih znova razgalil ranjenost glasbila.
Kolikor je bilo težko poslušati nekatere takšne pasuse, pa se je v igri dveh komornih sogovorcev počasi, a zanesljivo potrjevala misel, da tisto, kar je v glasbi najbolj resnično, ne more biti v posebni vzročni zvezi z zvočno lepoto, temveč z dobro vzpostavljenimi odnosi, brezkompromisnimi zvočnimi gestami, celo človeško držo. Nihče tega med slovenskimi skladatelji ni bolje potrdil in izkoristil kot Primož Ramovš. Poleg njegovega pravilno nastrojenega Rondeauja se je v program uvrstil še Lebičev Epicedion. V Novakovi kitarski izvedbi akordičnega parta je zvenel mehkeje in tudi Gallusov citat je lepo razsvetlil vse, kar je v tej glasbi najkrhkejšega. Lorenz, zdaj razbremenjen pričakovanj o intonančni in tonski čistosti, je v takšnem zvočnem okolju še bolje ubiral prave geste in prispeval še eno resno poustvaritev Lebičeve metazgodovinske glasbe. Staro in novo je skupaj dihalo tudi v dveh novih miniaturah iz cikla od A do Ž Nane Forte. Prekinjena lirika v prvi in temperamentni kitarski idiom v drugi skladbi sta pokazali avtoričino doseganje inštrumentalne izurjenosti, nista pa še razkrili nekonvencionalnega kreativnega razmišljanja, znanega iz skladateljičinega vokalnega opusa.
Drugo novo delo s programa je podpisala Bojana Šaljić Podešva, ki se je odpravila v skrajno konceptualno smer – provenienco dela bi lahko iskali predvsem v tistem, kar Peter Ablinger imenuje kompozicija onkraj glasbe. Temeljni konceptualni poseg v koncertni točki Abstinenca in Tiha glasba je bil navidezna ukinitev avtorstva (skladateljice po izvedbi – pravilno – ni bilo na oder), s tem je iz nastopa komornega dua izostala tudi glasba kot akustična dejavnost, gledališko dejanje nastopajočih pa je postalo vse tisto, kar se med intenzivnim muziciranjem dogaja ob zvočnem uresničevanju del. Sproščena in motivirana Tomaž Lorenz ter Jerko Novak sta v nadrealistični burki nadaljevala vse, kar je njunim interpretacijam tisti večer dajalo večplastno, problemsko usmerjeno sredico – glasbo sta posredovala kot natančen psihogram in odčitovalko idejnih napetosti.