Povsem zatopljeni v delo, kot bi šlo za nekakšen božanski obred, so tetoverji komaj zaznavali dogajanje okrog sebe. Mojstra se ne sme motiti, so me poučili; ko ujame val kreativnosti, ga mora odpeljati do konca. Pomembna ni niti lakota.
»Najdlje sem tatu ustvarjal devet ur hkrati. Po petih urah je bil fant lačen in je vztrajal, da morava iti jest,« mi med eno od pavz razloži starosta slovenske tetoverske scene Samo. »Lahko greva, sem rekel, ampak potem je konec za danes.« Kreativnost je muhasta, ko pride, jo moraš izkoristiti. Samo bo že vedel, s tetoviranjem se ukvarja »že od kdo ve kdaj«, vsak tetoverski umetnik namreč začne najprej »na črno«, uradno pa ima studio od 1. februarja 2007. K njemu me pripelje ravno namig o tem, kako je začel. Slišati je, da je prvo tetovažo dobil v JNA, a si jo je nato želel prekriti – in si jo tudi je, sam in z bog si ga vedi kakšnim orodjem. »Žal mi je, da sem to storil. Vse bolj je jasno, da simbol bivšega režima ni nikakršna sramota, kot so me prepričevali v času tranzicije. To je pravzaprav edina stvar, ki jo obžalujem v zvezi s svojimi tetovažami,« s pogledom preleti potiskano kožo.
»Tetovaže iz JNA so, razen redkih izjem, prve popularne poslikave telesa na območju Jugoslavije,« pojasni Sandi Abram, raziskovalec tovrstnih označevalcev. »Zanimivo je prav to, kako se njihova percepcija spreminja. Nekdanji vojaki, ki so si simbole JNA tetovirali izključno prostovoljno, so se jih nato v tranziciji začeli sramovati in jih prekrivati za vsako ceno. Nekateri, ki tega niso storili, se jih sramujejo še vedno.« Včasih mu jih ne pustijo niti anonimno fotografirati. »Nekoč je bila to institucija, režim, v katerega so verjeli, identificirali so se z njim, bili ponosni, da so del tega. Potem pa kot bi se zbudili in isto tetovažo zagledali v povsem drugi luči.«
Tetoviranje se je od časov bivše države spremenilo na več načinov. Če so takrat za risanje v kožo uporabljali igle in črnilo iz TOZ Penkala, je oprema umetnikov danes drugačna – četudi ne gre za kakšno povsem novo tehnologijo. »Princip, na katerem temeljijo pištole, je star že več desetletij, rekel bi, da pravzaprav že več kot pol stoletja,« pojasni Samo, »a Jugoslavija je bila pač zaprta in takšne opreme nismo imeli.« Z odpiranjem prostora je prišla tudi druga miselnost, tatuji so postali moda. »Dandanes je to povsem skomercializirano, po tatu prideš kot v trgovino po novo obleko ali čevlje,« še pravi Samo.
Popularni so napisi in barve
Kot v svetu mode tudi v svetu poslikave kože obstajajo trendi. »Rekel bi, da so trendi globalni, meje držav jih ne zajezijo,« meni Dukes iz Velike Britanije, ki je bil eden od članov tokratne žirije. »Veliko je barv, veliko je motivov iz sveta glasbe, motivov aktualnih družbenih razmer, tudi zgodovine,« mi razlaga ves resnoben, medtem ko strmim v njegove tatuje po glavi in obrazu.
»Zadnji dve leti so pri nas absolutni trend napisi,« pa doda Samo. Kitajske kvačke? »Ne, to je na srečo mimo,« se zasmeji. »Zdaj so to bolj napisi v stilu kaligrafije.« Dogaja se, da k njemu pridejo zaljubljeni mladoporočenci in si hočejo v kožo vtisniti ime drage ali dragega. »V takšnih primerih si vzamem čas in jim predstavim vse mogoče argumente, zakaj to ni dobra ideja. Večinoma me poslušajo, ne ravno presrečni, a vendarle. Nekateri pa tudi vztrajajo.« Napisi umetnikom že tako niso nikakršen izziv, to pač počneš zaradi denarja.
Vsega, česar si kdo zaželi, sicer tudi za denar ne narediš. Samu je bilo denimo nekaj časa bedno risati lobanje, Mato ne tetovira penisov, Mirza iz (edinega pravega) sarajevskega tetoverskega in piercing studia pove, da storitve odrečejo vsem, ki si želijo nacionalistične simbole. »Na srečo imam možnost določenim stvarem reči ne,« svojo odločitev kratko komentira Mato, ki je soboto preživel s slušalkami na glavi. Mimogrede, ga vprašam, kaj si poslušal ves dan, ko si tistemu tipu na hrbet tetoviral Johnnyja Casha? »Metal,« se zasmeji ob moji domnevi, da je bila gotovo klasika. »Včasih imam slušalke gor tudi kar tako, da me ljudje ne motijo.«
Mato najraje riše realistične tatuje. Bistven napredek, ki se dogaja v zadnjem času, se mu zdi prav prepoznavanje posameznega umetnika in njegovega sloga. »Še nedolgo nazaj so ljudje prišli k tebi, ne da bi vedeli, kaj počneš in v čem si dober, in zahtevali, da odlično izpelješ njihovo idejo, ki ti sploh ni bila pisana na kožo. Nihče ni razumel, da nekateri obvladajo bolj barve, drugi sence, nekateri realizem, drugi avantgardo in tako naprej. To se končno spreminja, prebuja se zavedanje, da ima vsak določeno specializacijo.«
Za nekatere je to terapija
Slovenci imamo kljub temu še vedno nekoliko nerazvit okus za tatuje. »Še vedno imamo premalo znanja,« je prepričan Dejan, po mnenju mnogih eden od najboljših slovenskih »tehničarjev«. Dejan dela v Prekmurju, ki je za njegovo obrt odlična lokacija, saj tako dobiva stranke iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške in še kje. »Avstrijci recimo vedno pridejo z norimi idejami, imajo že skice celega rokava, noge ali hrbta. Majhnih slik, kakršne si pride naredit marsikateri Slovenec, sploh ni.«
To je trdo delo, poslušam od sogovornikov. V studiu preživijo cele dneve in tudi kakšno noč. Tistim, ki so prepoznavni, gre bolje, tisti, ki se šele uveljavljajo, morajo biti zelo potrpežljivi. A vsi se strinjajo – tega nikoli ne bi zamenjali s čemenjem v pisarni. Če to počneš, to počneš s srcem, to je več kot služba, je način življenja. Za zdaj se da tudi relativno dobro živeti od tetoviranja. Krize tako rekoč ne občutijo. »Kaj pa vem, očitno je to neke vrste terapija za ljudi v teh težkih časih,« meni Mirza iz Sarajeva. In ti so za »terapijo« pripravljeni odšteti tudi več tisoč evrov.
Mojstrom dela očitno ne bo zmanjkalo tudi v prihodnje, vsaj če gre sklepati po obisku na konvenciji. Nekateri so prišli po navdih, drugi po kontakte. Miha je prišel na posvet. »Na levi roki imam tetovirano uro, s katero nisem bil zadovoljen, zato sem šel na elektrodermografijo, s katero so mi del pigmenta odstranili. Na tem mestu bo treba tatu popraviti.« Naporno je imeti nedokončan tatu ali takšnega, s katerim si nezadovoljen, pravi Miha, to je, kot bi živel v nedokončanem stanovanju. Ponesrečena ura sicer ni njegov prvi tatu, in kljub temu da ne želi pretiravati, ima že idejo za novega. »Težko je nehati, ko enkrat začneš. Tatu postane integralen del tebe, sčasoma ga ne vidiš več kot samostojno sliko, ampak kot del telesa.« Vsa tista nepopisana koža pa kar kliče po še.
