»Predsednik mednarodne zveze ni želel sodelovati z olimpijskim komitejem. Pravzaprav je vse sprejemal na lastno pest, pri tem pa ni nikogar obveščal. Rokoborbo so zato umaknili z olimpijskega programa leta 2020, odstavljen pa je bil tudi predsednik,« zaplet pojasni Kuhar, ki je podobnega že vajen, saj je tudi slovenska zveza v preteklih letih delovala netransparentno, kar je bržčas eden izmed številnih razlogov, zakaj ta panoga pri nas nima širšega kroga privržencev.
»Zveza pri nas je bila najmanj deset let v razsulu, njeni računi pa prav toliko let blokirani. Pred petimi leti jim je vse skupaj nekako uspelo urediti, zadnja tri, štiri leta pa se je končno začelo premikati na bolje,« pove 28-letnik, ki se bori v grško-rimskem slogu in to nadvse uspešno, saj je v kategoriji do 74 kilogramov lanske olimpijske igre v Londonu zgrešil le za las. »Na svetovnem prvenstvu sem bil sedmi, na igre pa se jih je kvalificiralo prvih šest. Nato sem poskušal še na kvalifikacijskih turnirjih, kjer sem imel precejšnjo smolo z nasprotniki. Tako sem na prvem turnirju dobil borca, ki je imel že kolajni s svetovnega in evropskega prvenstva, na drugem olimpijskega podprvaka iz Pekinga, na tretjem pa sem izgubil proti tretjeuvrščenemu z londonskih olimpijskih iger.«
Kljub nekaj zelo dobrim uspehom pa je za športnika iz Dankovcev misel, da bi lahko živel zgolj od rokoborbe, nekaj povsem utopičnega. »Ni govora. Niti za preživeti ni. Mogoče enkrat, ko si olimpijski prvak, lahko kaj iztržiš, a da to dosežeš, je že povsem druga zgodba. Tudi sponzorjev mi ne uspe privabiti, tako da mi lahko finančno pomaga zgolj moj klub, a tudi ta nima sredstev na pretek,« žalostno stanje tega športa pri nas opiše študent fakultete za šport.
Denar za priprave in tekmovanja, ta potekajo po vsem svetu, si prisluži z delom prek študentskega servisa, nekaj pa pristavi tudi klub. Da bi zaradi vse prej kot lahkih in primernih razmer prenehal z rokoborbo, pa vseeno ne razmišlja. »Dejstvo je, da v tem izjemno uživam. Zares se rad borim. Z rokoborbo se ukvarjam že od sedmega leta in brez nje enostavno ne morem. Z njo sem zasvojen. Misel, da bi si kdaj rekel, tega se več ne grem in se raje posvetim čemu drugemu, mi ni nikoli prišla na kraj pameti.«
V nasprotju s Slovenijo pa je rokoborba veliko bolj priljubljena drugod po svetu. Samo v Združenih državah Amerike imajo registriranih kar tri milijone borcev, v naši bližnji soseščini pa velik ugled uživa na Hrvaškem in na Madžarskem. Na vprašanje, ali bi zaradi tega morda raje nastopil za kakšno drugo državo, kjer bi imel boljše pogoje, pa za zdaj vseeno še ni razmišljal. »Zagotovo bi mi bilo lažje. Če bi mi ponudili boljše pogoje za trening, zakaj pa ne. V kolikor bi se stanje pri nas vsaj malenkostno popravilo, pa bi seveda raje ostal tu,« pogovor sklene Kuhar.
