Da niste osamljeni, kažejo podatki Banke Slovenije (Bilten BS). V zadnjih letih med dolgoročnimi posojili odobravajo skoraj izključno tista s spremenljivo obrestno mero. Na primer, januarja 2013 je bilo 99 odstotkov novih stanovanjskih posojil (skupaj jih je bilo za 42,46 milijona evrov) in 97 odstotkov novih posojil nefinančnemu sektorju, ki so presegala milijon evrov (v skupni vrednosti 407 milijonov evrov), takšnih s spremenljivo obrestno mero. Na kratki rok je takšna odločitev povsem racionalna, saj so nespremenljive obrestne mere trenutno bistveno višje kot spremenljive obrestne mere. Če ponovno pogledamo Bilten BS, lahko vidimo, da so v januarju 2013 povprečne spremenljive obrestne mere za stanovanjska posojila znašale 3 odstotke, kar je bistveno manj od fiksnih obrestnih mer, ki so znašale za ročnosti od 5 do 10 let preko 5 odstotkov in nad 10 let okoli 4,4 odstotka (nenavadno nizka vrednost). Pri NLB na primer je razlika še večja, saj znaša 2,62 odstotne točke (nespremenljiva obrestna mera je trenutno 6,4 odstotka, spremenljiva obrestna mera pa 3,78 odstotka). Razlika v višini 2,62 odstotne točke pomeni za posojilo v višini 100.000 evrov kar 2620 evrov razlike v stroških obresti na letni ravni oziroma okoli 220 evrov na mesec. Vendar pa se lahko ta razlika med obrestnima merama prevesi v korist nespremenljive obrestne mere, če se spremeni ključni dejavnik spremenljive obrestne mere – euribor.
Ali lahko pričakujemo povečanje euribora?
Pod imenom euribor najdemo povprečne ponujene obrestne mere za nezavarovana posojila med bankami različne ročnosti (angl. Euro Interbank Offer Rate). Bralci dobro veste, da je za dolgoročna posojila obrestna mera določena kot vsota tri- ali šestmesečnega euribora in obrestne marže oziroma pribitka. Medbančne obrestne mere so trenutno na zgodovinsko nizkih vrednostih, ki za tri mesece zahtevajo zgolj 0,20 odstotka, za šest mesecev pa 0,32 odstotka. Pretekle vrednosti medbančnih obrestnih mer, ki jih lahko bralci najdete kar na spletni enciklopediji wikipedija, pa kažejo, da so bile najvišje obrestne mere euribora preko 5 odstotkov. Ob 3-odstotni obrestni marži bi tako celotna obrestna mera znašala 8 odstotkov, kar je bistveno več kot fiksna obrestna mera. Prav pred takšnimi ekstremno visokimi obrestnimi merami, ki bi lahko popolnoma zamajale družinski proračun in podjetja spravile v bankrot, se je smiselno zavarovati.
Že omenjeni zgodovinski podatki kažejo, da je razpon trimesečnega euribora nihal med trenutno vrednostjo okoli 0,2 odstotka in skoraj 5,5 odstotka leta 2008. Euribor je dosegal višje vrednosti prav v časih gospodarske ekspanzije (leta 2000 in 2008) in nižje vrednosti v recesijah (2003–2005 in 2009–2012). Z vidika predvidevanja prihodnjih vrednosti medbančnih obrestnih mer je pomembno dejstvo, da sledijo ključnim obrestnim meram, po katerih Evropska centralna banka (ECB) posoja poslovnim bankam. ECB ključne obrestne mere spreminja v odvisnosti od stopnje rasti cen življenjskih potrebščin in rasti BDP. Ko cene presegajo srednjeročne ciljne vrednosti (2 odstotka na leto) in BDP pospešeno raste, ECB povečuje ključne obrestne mere. To pomeni, da lahko pričakujemo višje obrestne mere prav v času gospodarskega okrevanja. Glede na zgodovinsko nizke vrednosti euribora, ki se skorajda ne morejo več dodatno znižati, pa je verjetnost povečanja obrestnih mer izjemno visoka in se z odpravljanjem ovir za gospodarsko rast s časom le še povečuje.
Prevzemanje nepotrebnih tveganj
Zavarovanje pred dvigom obrestnih mer je mogoče na vsaj dva načina, ki sta že dolgo standardna v finančni industriji. V tujini podjetja takšna tveganja dobro razumejo in se zato pred njimi tudi zavarujejo. Prva možnost je obrestna zamenjava, druga obrestna kapica. Obrestna kapica je instrument, ki nam v določenem obdobju zagotavlja, da dobimo pokrito razliko med euriborom in tako imenovano izvršilno ceno. Bralec si to najlažje predstavlja kot garancijo prodajalca obrestne kapice, da nam povrne razliko med vrednostjo euribora in izvršilno ceno (na primer 1,5 odstotka), v kolikor euribor preseže določeno vrednost. Po velikih tveganjih, ki so jih menedžerji prevzemali pred leti ob prevzemih, je še toliko bolj presenetljivo, da ti tudi danes kažejo nerazumevanje takšnih tveganj. O tem sodiva na podlagi dejanske izkušnje enega izmed večjih slovenskih svetovalnih podjetij, ki je svojim strankam poslalo ponudbo za ščitenje obrestne mere tako za evro kot tudi za švicarski frank, ki je podvržen tveganjem dviga liborja. Od približno tisoč petsto podjetij, ki jim je bila poslana ponudba obrestne kapice, je interes za produkt izrazilo le eno podjetje. Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali se slovenski menedžerji sploh zavedajo tveganj, ki so jim izpostavljeni pri poslovanju. Namreč, v Franciji 95 odstotkov največjih podjetij (s seznama CAC40) uporablja enega izmed omenjenih instrumentov in se trenutno zadolžuje po fiksni obrestni meri, prav tako redno spremljajo dogajanja na denarnem trgu in svoje odločitve glede oblike zadolževanja prilagajajo trenutnim razmeram.
Namesto da bi izravnavala tveganja, slovenska podjetja špekulirajo in se izpostavljajo obrestnemu tveganju. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da so v preteklosti slovenska podjetja finančni inženiring razumela kot način za lahek zaslužek brez tveganja. Zato se tudi zdi, da bi namesto nakupa obrestne kapice raje prevzela nasprotno stran v transakciji in prodala zaščito pred naraščajočim euriborom. Takšna strategija je le na videz privlačna, saj bi podjetjem prinesla takojšen prihodek, a hkrati tudi potencialno prihodnjo obveznost, ki bi lahko nekajkrat presegla začetno premijo. Čeprav je težko oceniti, koliko slovenskih podjetij napačno razume finančni inženiring, pa izkušnje kažejo, da je takšnih primerov prevzemanja nepotrebnih tveganj veliko. Spomnimo se nedavnega primera, ki je bil predstavljen v enem od slovenskih dnevnikov, ko so podjetja za nekaj tisoč ali deset tisoč evrov začetnega prihranka/prihodka vstopala v kompleksne finančne (opcijske) strategije, vezane na gibanje deviznega tečaja švicarskega franka, v katerih je potencialna obveznost podjetij ob neugodnem gibanju tečaja znašala tudi nekaj milijonov, lahko pa celo deset milijonov evrov. Na žalost je prav uresničenje scenarija (naraščanje švicarskega franka proti evru), ki se je mnogim podjetjem zdel neverjeten, razkrilo vso kratkovidnost takšnega početja in podjetja so končala z dejanskimi izgubami, ki so na ravni celotnega gospodarstva po ocenah tujih bank presegle celo 500 milijonov evrov.
Za konec spomniva še na drug primer špekulativnega obnašanja gospodinjstev pri najemanju stanovanjskih posojil. Zaradi nizke vrednosti liborja za švicarski frank so mnogi Slovenci, med njimi tudi javno izpostavljeni ekonomisti, najeli posojila v tej valuti. Čeprav so na kratki rok imeli nizke mesečne anuitete, pa so podobno kot podjetja v času naraščanja vrednosti švicarskega franka utrpeli velika povečanja teh anuitet in tako izgubili velik del ugodnosti, ki so jih pred tem užili. Dokler bomo Slovenci finančna tveganja videli predvsem kot priložnosti, ki posamezniku ali podjetju omogočajo, da prejema ugodnosti in služi brez trdega dela, bomo žrtve lastne neumnosti. Za naš propad pa ne bosta kriva niti kriza niti prihod trojke, ampak predvsem sami in naša kratkovidnost.
