Robot George, po slovensko Jurij, ima kameri za očesi, kovinsko palico pod vratom in žice namesto rok. Njegova naloga ni sestavljati in razstavljati predmete, ampak o predmetih razmišljati in jih razumeti. George je kot dojenček: ničesar ne ve, hoče pa vedeti vse. »No, ni povsem res, da ne ve ničesar. Vgradili smo mu nekaj začetnih lastnosti, ki mu omogočajo, da pridobiva novo znanje,« pravi dr. Danijel Skočaj z ljubljanske fakultete za računalništvo in informatiko (FRI). Robot, ki ga je razvila njegova raziskovalna skupina in ki bo danes predstavljen na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), je eden najboljših tehnoloških znanstvenih dosežkov leta 2011. Po dveh letih so projekti – izbranih jih je bilo devetindvajset z zelo različnih področij, od fizike in kemije prek gradbeništva do umetne inteligence – dovolj dobro ovrednoteni, da je mogoče govoriti tudi o njihovem gospodarskem potencialu. »Ustvarjamo inteligenten stroj, ki bo lahko živel s človekom,« pravi Skočaj. George se za zdaj s človekom pogovarja: učitelj predenj polaga različne predmete, na katere naletimo v vsakem gospodinjstvu, robot pa z mehaničnim, vendar toplim glasom sprašuje, ali prav vidi. »Je to rumen objekt?« »Da, rumen je.« »Hvala,« je vljuden George.
»Nacionalna škoda«
V Sloveniji je raziskovanje na področju robotike in umetne inteligence dobro razvito, raziskovalne skupine so poleg FRI vzniknile tudi na strojni in elektrotehniški fakulteti. »Vendar je do sredstev vedno težje priti, razpisanih projektov je malo, konkurenca pa velika,« pravi Skočaj.
Naš sogovornik je ponovil ugotovitve, ki jih v Dnevniku na podlagi pogovorov z različnimi znanstveniki zapisujemo že vsaj leto dni: znanstvenoraziskovalna dejavnost v Sloveniji – zlasti v slovenski politiki – ni prednostno področje, sredstva se krčijo in predvsem mlajši znanstveniki vse bolj razmišljajo o odhodu v tujino.
Predsednik znanstvenoraziskovalnega sveta za tehniške vede profesor dr. Igor Emri je ob tem opozoril, da je »zmanjševanje vlaganj v raziskave in izobraževanje velika nacionalna škoda«. »Racionalizacija porabe sredstev je seveda potrebna tudi v znanosti in šolstvu,« je dejal. »A to se ne sme izvajati s političnim dekretom, temveč na osnovi preudarne analize. Za to, da bi raziskovalni rezultat postal uspešna zgodba, so potrebna dodatna vlaganja v razvojno fazo, v fazo implementacije rezultatov v industrijsko okolje ter naprej na svetovni trg. Ta vlaganja pa zahtevajo precej več sredstev od teh, ki jih ima državna agencija za raziskovalno dejavnost ARRS. Brez denarja pa ARRS raziskovalnih rezultatov ne more pripeljati do ekonomskega uspeha.«
Brez aktivnega vključevanja države namreč ne bo šlo. »Podjetja sama, z redkimi izjemami, ne morejo biti nosilci tehnoloških prebojev,« pravi Emri. »V temeljne raziskave lahko namreč vlagajo le del svojega dobička – praviloma od deset do dvajset odstotkov. En raziskovalec stane okoli 65.000 evrov na leto, za raziskovalno skupino z vsaj tremi raziskovalci podjetje potrebuje torej okoli 200.000 evrov na leto. Tako mora ustvarjati vsaj od dva do štiri milijone evrov dobička,« računa Emri. »Koliko je takih podjetij v Sloveniji, lahko preverite sami.«
Eno od podjetij, ki mu sicer uspeva »zadostno« količino denarja »vračati« v raziskovalno dejavnost, je Pipistrel. »Ne ukvarjamo se s služenjem denarja, ampak z dejavnostjo, ki nas navdušuje,« je v telefonskem pogovoru iz Ajdovščine povedal dr. Gregor Veble. Na današnji predstavitvi dosežkov bo sodeloval kot konstruktor električnega letala taurus G4, ki je leta 2011 zmagalo na Nasinem tekmovanju, ker je edino v dveh urah preletelo dvesto milj. Nagrajeno je bilo z 1,35 milijona dolarjev, saj so Nasini strokovnjaki ocenili, da bi iz njega lahko nastalo povsem uporabno letalo za komercialne namene.
Od tu do prodajnega izdelka pa je pot še dolga in – draga. Veble, ki ima stik tako z akademskim svetom, saj je zaposlen tudi na univerzi v Novi Gorici, kot z industrijo, ocenjuje, da je v Sloveniji most med obema sferama ozek in krhek. »Podjetja in akademska sfera se včasih sploh ne razumejo. Manjka znanje, kako znanstvene ideje pripeljati do dobrega produkta. Potrebna sta tako inženirsko delo kot marketing. Vmes zija vrzel v razumevanju.« Pa bi za to morala poskrbeti država? »Če želi kaj doseči, bi država seveda morala spodbujati sodelovanje med obema sferama,« je odločen Veble. »Težava pa je v tem, da se sredstva podeljujejo predvsem na osnovi znanstvene odličnosti. A znanstvene ideje ni vedno mogoče preliti v produkt.«
100 milijonov prihranka
Včasih je lažje, če »produkt« znanja ni material, ampak – novo znanje. Doktorand Lovro Šubelj s FRI je ob sodelovanju dveh kolegov med dosežke leta 2011 prispeval računalniški program, ki s pomočjo podatkov iz policijskih zapisnikov o prometnih nesrečah razkriva mreže zavarovalniških goljufov. »Ocenjujemo, da nastane zaradi prevar v Sloveniji okoli sto milijonov evrov škode na leto,« pravi Šubelj. »To seveda plačujemo zavarovanci z višjimi premijami.« Šubljeva zamisel je osnovana na logiki socialnih omrežij. »Če je na Facebooku razmerje med osebami prijateljstvo, je v našem sistemu razmerje udeležba v prometnih nesrečah.« Šubelj je v sistem vtipkal imena udeležencev nesreč, njihovih prič, odvetnikov, zdravnikov, policistov, zavarovalniških delavcev. Z ustreznim algoritmom so se na različnih mestih začela pojavljati ista imena. »Hitro je postalo jasno, da se pojavljajo v različnih vlogah – enkrat kot udeleženci, drugič denimo kot priče.« Avto, pravi Šubelj, znajo profesionalci razbiti tako, da je vse videti naključno, vključno z zdravstvenimi poškodbami, denimo »bolečim vratom«. Pojavljanje istih oseb pa »naključje« razkrinka. Na podlagi njegovih odkritij je slovensko podjetje Optilab razvilo paket zavarovanj pred zavarovalniškimi goljufijami, ki jih posredno ali neposredno uporabljajo vse slovenske zavarovalnice.
Kljub temu Šubelj trenutno živi v negotovosti: že poleti bo morda ostal brez denarja za raziskovanje, saj se je njegov štiriletni status mladega raziskovalca iztekel, novega projekta pa (še) ni na obzorju. Na državna sredstva ne računa, saj jih ni. Morda, pravi, bo uspel na enem od evropskih razpisov... In če ne? »Bojim se, da bom vrgel puško v koruzo in odšel v industrijo,« pravi. »Tam pa bo ustvarjalno raziskovanje podrejeno povsem drugačnim interesom.«
