Jeroen Dijsselbloem

Drugič na led

Da še zdaleč ne bo stopal po poti Jean-Clauda Junckerja, ki je previdno vodil evrsko barko skozi mirne in viharne vode celih osem let, pa je Dijsselbloem hitro pokazal s še bolj nepremišljeno izjavo. V intervjuju za Reuters in Financial Times je namreč reševanje ciprske bančne krize minulo nedeljo predstavil kot model za prihodnjo finančno pomoč Unije bankam in državam v težavah ter hkrati Luksemburg, ki velja za pojem stabilnosti, omenil kot morebitni prihodnji problem zaradi (pre)obsežnega bančnega sektorja za tako rekoč žepno državo. Slišati je bilo kot neposredno povabilo vsaj tistim z večjimi vložki v evrski bančni sistem, da jih čim prej preselijo, in nekateri so to tudi storili, trgi pa so reagirali z razvrednotenjem evra in dvigom zahtevanih donosov na obveznice evrskih držav. V nekaj urah je sledil vsestranski bruseljsko-frankfurtski demanti z zagotovili, da je ciprska rešitev »sui generis«, torej edinstvena in pripravljena zgolj za ta otok (pravzaprav za njegovo polovico) in banke na njem. Toda Dijsselbloemov tvit »Ciper je specifičen primer, programi so prilagojeni položaju, nobeni modeli niso bili uporabljeni.« je zgolj pripomogel, da so (in si še) časopisni komentatorji in finančni analitiki razbijajo glavo, kaj vse lahko prileti iz ust novega šefa evrskega območja in v kolikšni meri lahko njegove prihodnje nepremišljene izjave še zamajejo finančne trge, potem ko so jih opazno že dvakrat v zgolj dobrih 60 dneh, odkar je kot še čisto svež nizozemski finančni minister nekoliko nepričakovano prevzel še skrb za skupno evropsko valuto. Problem je namreč v tem, da pravzaprav nihče ne ve, ali se je Dijsselbloemu zgodil tako imenovani diplomatski spodrsljaj, ko vidni politik po nesreči izreče kakšno resnico, ali pa je šlo za namerno resnicoljubje, ki v sodobni politiki še nima imena. Kajti po Cipru je na neki način vendarle konec dosedanjega reševanja bank z davkoplačevalskim denarjem. Zgodilo se je natančno tisto, kar je Dijsselbloem kasneje zanikal, da se je namreč vzpostavil model, po katerem banke v težavah najprej sprožijo odgovornost njihovih šefov, zatem delničarjev oziroma lastnikov, glavnih vlagateljev in nazadnje malih varčevalcev. Šele nato se lahko izstavlja račun davkoplačevalcem...

Edini sprejemljivi kandidat

Imenovanje 46-letnega Jeroena Renéja Victorja Antona Dijsselbloema za vodjo evrske skupine je bilo v začetku letošnjega leta precejšnje presenečenje, ki pa je z izjemo španskih pomislekov zagotovilo soglasje vseh evrskih držav, še posebno Nemčije in Francije. Slednji sta se z doma izpostavljenima finančnima ministroma Wolfgangom Schäublom in Pierrom Moscovicijem medsebojno izključili iz igre, države, ki so na seznamu zdajšnjih ali morebitnih prejemnic finančne pomoči, pa so bile vnaprej molče izvzete. V njegov prid je govorilo dejstvo, da prihaja iz vlade, ki je ne prevevajo dvomi o skupni evropski poti, in ene redkih držav, ki znotraj območja evra nimajo težav z bonitetno oceno, tako da bi lahko dobil resnega konkurenta le iz Finske. A od tam prihaja Olli Rehn, ki nad skupno evropsko valuto bdi že v evropski komisiji, tako da je bil praktično neznan nizozemski kandidat edina realna izbira. Ko je pred dobrimi štirimi meseci prevzel položaj finančnega ministra, se je tudi jasno opredelil za ostro varčevalno politiko pri uravnoteženje javnih financ, a jim pripisal socialno komponento. »Vsakdo bo moral nekaj žrtvovati, bomo pa poskrbeli, da bodo bremena pravično razdeljena,« je opisal svojo domačo nalogo na nizozemskem finančnem ministrstvu in s tem dal vedeti, da ne bo suženjsko sledil zgolj zahtevam oziroma slasti kapitala.

Dijsselbloem ni bil docela nepopisan list, a njegov življenjepis ne upravičuje meteorskega vzpona v sam vrh evropske politike, s katero ga povezuje edinole svetovalno sodelovanje z nizozemskimi evropskimi parlamentarci v letu 1992. Rojen v učiteljski družini je osnovno izobrazbo pridobival v katoliških šolah, nato pa se odločil za študij agrarne ekonomike in na koncu opravil magisterij iz poslovne ekonomike na Irskem. Po vrnitvi na Nizozemsko se je aktivno vključil v tamkajšnjo laburistično stranko ter postal mestni svetnik v Wageningenu. Ambicije so ga gnale više, prek službovanja na kmetijskem ministrstvu se je prebil do poslanskega sedeža v nizozemskem parlamentu ter s sedanjim voditeljem stranke Diederikom Samsomom na prelomu stoletja tvoril skupino »rdečih inženirjev«, pragmatičnih članov stranke s tehnično izobrazbo, ki so jo vrnili v politično življenje. Strankarski kolegi Dijsselbloema opisujejo kot zagrizenega delavca, dobrega analitika in hitrega pri reševanju problemov. Leta 2007 je vodil parlamentarno komisijo za reformo izobraževanja. Kolega iz krščanskodemokratske stranke Bas Jan van Bochove je ob njegovem imenovanju za šefa evrske skupine podal zanimivo oceno. »Dijsselbloem je kot predsednik komisije zelo hitro doumel probleme. Zdaj se znova sooča z vprašanji, ali ni premalo izkušen, a je sposoben izredno hitre analize.« Morda celo prehitre, bi dejali tisti, ki jih je v kratkem času že dvakrat presenetil s svojimi finančnimi »analizami«.

Nehote na prvih straneh

Kritiki opažajo, da njegovo parlamentarno delovanje vsaj v prvih letih ni bilo odmevno, in čeprav se je v 12 letih ukvarjal s številnimi zadevami, finance niso bile med njimi. Vstop opozicijskih liberalcev v vlado liberalca Marka Rutteja po lanskih volitvah mu je obetal ministrski položaj, finančni resor pa je bil za mnoge resnično presenečenje. Redki so pričakovali, da bo kdaj polnil naslovnice svetovnih časopisov. A mu je prav to uspelo. Morda bo v prihodnje dokazal, da imajo prav tisti, ki se razglašajo za njegove najožje znance in trdijo, da ga »krasijo trdo, trezno in zavzeto delo za splošno dobro« in ne publiciteta. Evrska piramida je obrnjena na glavo in njen koničasti vrh je očitno temelj, na katerem stoji in omahuje. In ta temelj nehote predstavlja tudi Jeroen René Victor Anton Dijsselbloem.