Na tokratnem 43. tednu slovenske drame bodo po besedah direktorice Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček ponudili še pestrejšo gledališko dogajanje kot v preteklih letih, kar je odraz tega, da se festival širi in raste. »To je drugi največji nacionalni gledališki festival in naša želja je, da bi postal pravi mednarodni gledališki festival, prepoznan tudi v tujini,« je še poudarila Drnovščkova, ki je prepričana, da festival že pomembno vpliva na večjo prepoznavnost slovenske dramatike v tujini.
Širok spekter predstav
V dvanajstih dneh festivala bo tako na ogled 20 predstav, med katerimi je letos – ob tekmovalnem in spremljevalnem programu, sestavljenem iz uprizoritev slovenskih gledališč – še šest tujih produkcij, ki bodo predstavila svoja ugledališčenja del slovenskih avtorjev; tako bosta gledališči iz Švedske in Bolgarije uprizorili dramo Simone Semenič 5fantkov.si, avstrijski gostje se bodo predstavili z dramo Vinka Möderndorferja Tri sestre, gledališča iz Tajvana, Japonske in Belorusije pa z dramami Evalda Flisarja Enajsti planet, Tristan in Izolda: Igra o ljubezni in smrti ter Kaj pa Leonardo?.
Selektorica 43. tedna slovenske drame Amelia Kraigher, ki je v tekmovalni program uvrstila osem, v spremljevalnega pa pet predstav, meni, da se je z odprtostjo festivala za različne, tudi zelo odprte gledališke forme v zadnjih letih povečalo število predstav, ki se prijavljajo na festival. »Najboljše in najbolj prodorne predstave so žanrsko zelo različne in nosijo različna sporočila, veliko pa jih ima poteze groteske in so aktualno politične,« ugotavlja. Letošnje festivalske nagrade – Šeligova za najboljšo predstavo tekmovalnega programa, Grumova za najboljše dramsko besedilo leta, nagrada za mladega dramatika in Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji – bodo podeljene na zaključni prireditvi v ponedeljek, 8. aprila.
Mladi in uveljavljeni dramatiki
Nagrado Slavka Gruma so prvič podelili leta 1979, in sicer Danetu Zajcu za njegovo dramo Voranc. Do danes je nagrado prejelo 39 dramskih besedil, nazadnje Vinko Möderndorfer za Vaje za tesnobo. Na letošnji razpis je prispelo 35 besedil, med katerimi je žirija – ob še štirih nominiranih tekstih iz lanskega leta –, ki jo sestavljajo dramaturgi Diana Koloini, Martina Mrhar in Tomaž Toporišič, režiser Alen Jelen in igralec Peter Musevski, izbrala štiri nominirance. Letos so to Tamara Matevc s svojo igro Aus Anstand – La siesta, Dušan Jovanović z dramo Boris, Milena, Radko, Evald Flisar s Komedijo o koncu sveta in Ivo Prijatelj z igro Vrt pred zoro. Po besedah predsednice komisije za podelitev Grumove nagrade Diane Koloini so letos v prispelih besedilih prevladovale teme, ki se ukvarjajo s problematiko današnjih turbulentnih časov.
Nominirana dramska besedila bodo na festivalu predstavljena v okviru Dneva nominirancev – ta bo 2. aprila z branjem odlomkov nominiranih besedil in z razgovori o njih. Dvanajst besedil so prispevali tudi mladi dramatiki, ki se bodo letos potegovali za posebno nagrado.
Dušan Jovanović: Boris, Milena, Radko
Dušan Jovanović spada med najprepoznavnejše slovenske sodobne gledališke avtorje in z dosedanjimi štirimi Grumovimi nagradami tudi v sam vrh največkrat nagrajenih dramatikov. Prvič jo je prejel leta 1980 za dramo Karamazovi, nazadnje pa leta 2002 – pod psevdonimom O. J. Traven – za dramo Eksibicionist. Njegova dramatika je navadno groteskno satirična in parodistična, vedno pa je v tesni povezavi z njegovim režijskim delom. Bil je eden izmed ustanoviteljev Gledališča Pupilije Ferkeverk, ki je bilo »estetsko politična reakcija na lažnivo harmonijo družbe in njeno uradno umetnost«, kot zapiše sam v Paberkih, knjigi esejev. Prav tako je bil soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej v začetku sedemdesetih let. Podpisal se je pod nekaj manj kot 30 dramskih besedil; njegovo zadnje, Boris, Milena, Radko, ki je nominirano za letošnjo Grumovo nagrado, spominja na sodoben ljubezenski trikotnik in se duhovito in lucidno poigrava z ljubosumjem, nemočjo, strahom pred izgubo, osamljenostjo in staranjem. Tema se dotika zakonskega razmerja z zabavne, a nič manj boleče in resne strani.
Evald Flisar: Komedija o koncu sveta
Evald Flisar je vsestranski literarni ustvarjalec: piše dramatiko, kratke zgodbe, romane, eseje in potopise. Je avtor petnajstih dram, med katerimi je za dve že prejel Grumovo nagrado – leta 1993 za Kaj pa Leonardo? in leta 2004 za dramo Nora Nora. Njegovo letos nominirano besedilo, Komedija o koncu sveta, je »farsa o farsi, znotraj katere je še ena farsa«, kot piše v obrazložitvi nominirancev. »Lahko bi rekel le to, da drama prikazuje svet, v katerem hudič zmaguje nad vsem, kar je bilo nekoč božjega, kajti zahrbtna sebičnost je vgrajena v človeško naravo, zato je naivno pričakovati, da se bomo izvlekli iz apokaliptičnega stanja, v katero se vse hitreje pogrezamo. Preostane nam samo smeh. Krut in boleč, zagotovo, ampak vseeno smeh, saj se umetnost tako usodnega družbenega problema ne more in ne sme lotevati resno in analitično; to bodo počeli zgodovinarji, če bo kateri od njih preživel. To je drama o pogubni norosti sveta, bi rekel na kratko,« pove avtor. Pri pisanju dram sledi občutkom in skupaj z njimi poskuša kršiti navajena dramaturška pravila, »drugače ne bo nastalo nič novega«.
Tamara Matevc: Aus Anstand – La siesta
Tamara Matevc je za Grumovo nagrado nominirana s svojo »pravljico za odrasle« Aus Anstand – La siesta. Po besedah žirije gre za igro, ki je »docela nenavadna in izstopajoča«. Matevčeva je sicer samostojna kulturna ustvarjalka, dramatičarka, dramaturginja in med drugim soustanoviteljica spletnega portala slovenskega gledališča sigledal.org, ki deluje od leta 2007. V drami Aus Anstand – La siesta dogajanje preskakuje v času in prostoru, prek različnih žanrov in referenc, v najbolj nenavadne izmišljotine in z zanimivo kombinacijo likov. »Čas je zrel za nekaj odklopa. Za malo kontemplacije. Za stand by. Ker je tako edino prav. Prav je, da ustavimo konje, nehajmo brezglavo drveti. Tako da naslov sam že povzema tudi ključno sporočilo besedila, Aus Anstand«, pove avtorica. Brez kakršne koli odvečne sentimentalnosti in poduhovljenosti, a z domišljijo zgodb iz vsakdanjega življenja in aktualnega prostora, se v ospredje postavlja vprašanje, kako v svetu narediti kaj dobrega. »In četudi je samo pravljica, je vanjo vendarle treba verjeti, tako močno in tako dolgo, dokler ne preneha biti 'samo' pravljica.«
Ivo Prijatelj: Vrt pred zoro
Ivo Prijatelj je nase opozoril z dramo Totenbirt, za katero je leta 2010 dobil Grumovo nagrado in jo je oktobra istega leta v SNG Drama Ljubljana zrežiral Mile Korun. Letos je za nagrado nominiran z dramo Vrt pred zoro, ki bi lahko bila podnaslovljena kot »današnja igra o preteklih dneh«, saj z izjemno ostrino zareže v psihopatologijo slovenske zgodovine. »Pred nami v elegantnem ritmu nanizanih prizorov teče aktualna in tehnično izjemno izbrušena igra, v kateri z junakinjami in junaki potujemo v vztrajnem tempu montaže dramskih situacij, ki so hkrati vsakdanje, intimne, a se skoznje zrcali zgodovina. Ali bolje: zgodovina druge svetovne vojne z vsemi njenimi dilemami vdira v intimo spalnice, dnevne sobe, prijateljstva, erosa, ki se spreminja v thanatos,« piše v obrazložitvi. Drama Vrt pred zoro umetelno stke preplet vsakdanje krutih odnosov, za katere je značilen usoden ritual, ki je junake in žrtve tega rituala razdelil na dve nezdružljivi polovici. »Igra nima zmagovalca, tako kot v etičnem smislu nima jasnih zmagovalcev in poražencev niti zgodovina niti realnost.«