Jani Kutin je po duši glasbenik, po prepričanju kmet. Je tridesetletni sirar in ikona Čadrga. S klobukom, počasno, a preudarno besedo in skodrano brado je blagovna znamka težko dostopne vasice nad Tolminom. Študiral je zootehniko, a je ni nikoli končal. Bolj smiselno od listanja med papirji se mu je zdelo, da se vrne domov v Čadrg in začne dejansko kmetovati. Odločitev za prevzem družinske ekološke kmetije, na kateri so poleg njega zrasli še štirje brati in ena sestra, ni bila trenutna. Že od nekdaj jo je imel v glavi in delo v rokah. Si je pa na poti vrnitve mimo tolminskih korit in čez hudičev most predstavljal, da bo doma sam svoj gospodar. Pa je vse manj tako.
Prepričan je, da je razlogov za kmečki punt danes več kot pred 300 leti. Tedaj so se kmetje uprli, ker so morali cesarju dajati desetino. Danes plačujejo 20-odstotni davek in kup drugih stvari za povrh. Vsi so v veliko slabšem položaju, pa se nihče od kmetov ne punta. Pravi, da zato, ker smo preveč razvajeni in odvisni drug od drugega. Včasih da so ljudje vedeli, da bodo imeli samo tisto, kar bodo sami naredili ali pridelali. Bolj so bili samozavestni. Danes pa ne znamo več samostojno preživeti. Sam pridela skoraj tri četrtine hrane doma, a mora še vedno vsaj po olje in moko v trgovino. Zaradi te povezanosti in odvisnosti se nihče ne upa puntati, je prepričan. Ker se ljudje bojijo, da bi bilo lahko še slabše. Pa ker nas skrbi, kaj bodo drugi rekli. Prepričan je, da je takšno razmišljanje napačno. Najbolj ga puntarsko podžge, ko govori o sistemu, v katerega smo zapluli, in o Evropski uniji. O neštetih papirjih in neštetih kontrolah, ki jih ima nad sabo: veterinarska inšpekcija, ekološka, evropska, tržna…
Statistika prehranjevalnih navad krave
»V take absurde gre vse skupaj, da moramo voditi statistiko, koliko nam ena krava poje,« izpostavi najbolj bizaren primer. Čemu? Vse samo zato, da imajo ljudje, ki se s tem ukvarjajo, službe v pisarnah, je prepričan. Saj ne misli, da niso potrebni, a rad reče, da kmetje dajo vse od sebe, kravatarji pa vse štiri od sebe. Kmet ni več sam svoj gospodar. »Včasih je bil en grof, danes jih je sto,« navrže, zato je tudi prepričan, da bi bil punt danes težji. Težji tudi zato, ker je med kmeti premalo enotnosti. Pa tudi puntarskega duha da je bolj malo ostalo. Po vsej Sloveniji so bili protesti, v Tolminu jih ni bilo. Ne samo Tolminci, vsi Slovenci smo se prilagodili sistemu in delamo, kakor nam rečejo, razloži. Posebej je kritičen, ko spregovori o Evropski uniji. Nič dobrega ne vidi v njej, vse je samo še dražje, še bolj smo odvisni od drugih. »Ravno toliko ti dajo, da moraš biti hvaležen, tiho in izpolnjevati pogoje.«
Najbolj učinkovito pot za izražanje mnenj vidi v kulturi. Medtem ko imajo protesti zaradi peščice nasilnežev hitro negativni predznak, so po njegovem umetniki lahko bolj svobodni v razmišljanjih. Res, da niso bili vedno nujno dobro sprejeti, a si vseeno lahko dovolijo malce več. Sam v svojih pesmih, ki jih piše in odpoje v dvojici z imenom Bakalina (sestavlja ga še mojstrica na harmoniki Renata Lapanja), pove tako, kot misli. Iskreno, pikro, hudomušno, življenjsko, ne vedno vsem všečno. Na eni od prireditev, na kateri je kot govornik nastopal aktualni predsednik države Borut Pahor, nista smela zapeti Bande kravatarske. Tokrat v Tolminu sta jo, tudi pred Pahorjem. Nista pa smela zapeti Pridige. Uradno je bila predolga, neuradno prehuda. V njej spregovorita »državnim petelinom«, da samostojen biti pomeni, da sam pokonci stojiš in ne da drugim v rit lezeš. Mnogi dvojico primerjajo z Iztokom Mlakarjem, a se tega branita. On je profesionalec, midva amaterja, pravita.
Če bi morali Janija Kutina opisati v dveh besedah, sta to narava in alternativa. Če bi lahko dodali še tretjo, bi bila to multipraktik. Bil je pobudnik in organizator prvega in doslej edinega festivala, ki se je dogajal v Triglavskemu narodnemu parku. Z dovoljenjem zavoda, kakopak. Odziv je bil predober. Ko so v Čadrgu po desetih ponovitvah Čadrg Recordsa videli, da gre stvar čez svoje meje (da je obiskovalcev preveč in da park tega ne prenese), so z zgodbo zaključili. Z bratom dvojčkom Samom Kutinom sta ustanovila več bendov in se v njih poigravala z zvokom. Eni še delujejo, enih ni več. Že v najstniških letih sta se kalila v skupini The Štrudls. Najbolj prepoznaven je Salamandra Salamandra s svojevrstno mešanico hipijevske improvizacije, psihedeličnega rocka in hibridnih ljudskih glasb, drugi je Čarangi, ki se zgleduje po indijskem svetu. Glasbila pri njiju niso problem. Znata jih sestaviti iz odsluženih vrat in nekaj strun. V Salamandri sta se brusila ob mojstru poezije, Tolmincu Ivu Volariču Feu. Skupaj ju imenujejo za ustanovitelja ruralnega undergrounda. Mogoče je tudi zato marsikatera priletna gospa dolgo oklevala, preden je pristopila do njegove stojnice s sirom, ki je po navadi prodan, še preden je narejen. Po videzu sodeč bi moral prej kot sir prodajati kakšno drugo opojno naravno substanco.
Za preživetje človek ne potrebuje veliko
Vse to je Kutinova alternativa. Tudi danes se v duetu Bakalina ne ozira za trendi glasbene industrije. Drži se zdrave kmečke pameti, da s tvojim delom ne more služiti nekdo drug. Zgoščenke zato prodaja brez posrednikov – ceno zanjo pa določite sami. Tolikšno kot se vam zdi, da si jo album zasluži.
Je zagovornik ideje, da človek za preživetje ne potrebuje veliko. Težko pa je preživeti, ker moraš zaradi današnjega sistema imeti avto, telefon, zavarovano hišo, meni. Rad bi videl, da bi nekoč Slovenci imeli popolno samooskrbo, a ne verjame, da bo Slovenija šla po tej poti. Dvomi, da nam bo uspelo združiti poti tistih, ki se zavedajo pomena domače hrane, in prehrambne industrije. A ne bi bilo težko, samo na vsakem prehrambnem izdelku bi se moral odvrteti film, kako je nastal, pa bi imeli vsi vrtove doma, je prepričan.
Kombinira kulturo in kmetijstvo. Dve ne ravno dobičkonosni panogi. »Res nista,« prikima, »a če si delaven in priden, se da z njima tudi preživeti. Če to nisi, ne moreš preživeti v nobeni.« Če bi mu ostalo kaj časa, bi ga posvetil družini, če bi mu ostalo kaj denarja, bi se zamislil, ali je nemara delal preveč.