Njena mama in babica Maria sta doma iz Hanie ob severni obali Krete. Dobro se še spomni kuhinjske mize s predalom, takšne, kot se najdejo tudi še v kaki slovenski hiši. Le da so v predalu mize njene babice »spali« polži, še živi polži, pravi Maria.
Polži so ena izmed tistih jedi, ki so na tem grškem otoku na mizi skorajda vsak dan. Njena babica jih je pripravljala tako, da jih je popražila na oljčnem olju, ki mu je dodala nekaj strokov česna in rožmarin, zatem pa jih je prelila z rdečim vinskim kisom. Lahko pa se jih pripravi tudi v bogati paradižnikovi omaki, s čebulo, česnom in zelišči. Polži v jedi ostanejo v hišicah, zato je tudi svojevrsten ritual, kako se jih z zobotrebci ali majhnimi vilicami potegne iz hišice.
Grška kuhinja je v veliki meri kuhinja majhnih jedi, v Grčiji jim pravijo meze, ki se jih postavi na mizo hkrati in si od njih vsak vzame, kolikor in kar hoče. Tipična malica na Kreti so recimo ovčji ali kozji siri, oljke in polži. Kruh največkrat zamenja prepečenec, spečen iz ržene moke, najboljša je tista, ki je tradicionalno mleta še na kamen. Bržkone je tudi pri tej jedi nuja rodila običaj: svež kruh se poje hitreje, prepečenec pa ima daljši rok trajanja.
»Sovje oko« ravno za malico
Rženi prepečenec je osnova za tradicionalno grško jed, ki jo imenujejo dakos ali koukouvagia, v slovenščini bi ji rekli sova. »To je zato, ker ima postrežena jed v resnici videz sovjega očesa,« pove Maria in zaupa tudi recept. Če je prepečenec zelo trd, pravi, ga je treba za trenutek zmočiti pod pipo, a ne predolgo, da se ne bi preveč zmehčal. Prepečenec se nato polije z nekaj oljčnega olja; Maria ob tem pripomni, da Grki z oljčnim oljem pri nobeni jedi niso prav varčni, tako tudi pri tej ne gre le za kapljice. Na prepečenec se nato nariba paradižnik in na vse skupaj nadrobi sir feta.
Na Kreti je to lahko tudi mizitra. Gre za mehek in mlad sir iz ovčjega ali kozjega mleka, ki je Marii še posebej pri srcu in podobnega okusa kot malce slajša skuta. Na obloženi prepečenec se nato položi oljka, nato pa se jed posuje še s posušenim origanom. Na Kreti, pravi Maria, je takšno »sovje oko« lahko tudi povsem samostojen obrok, malica ali pa nadomestek za solato.
Tu je še fava, ki jo Grki pripravljajo iz rumene leče. Na grškem otoku Santorini je to tradicionalna jed, tam jo pripravijo malo bolj tekoče, pove Maria. Tako, da se je na žlico. Drugje je bolj podobna pireju, kadar se je topla, in namazu, ko se shladi – in jo shranimo v hladilniku. Rumeno lečo je treba skuhati v slani vodi (razmerje 1:3), ki smo ji dodali čebulo in oljčno olje. Ko se zgosti, jo zdrobimo s paličnim mešalnikom, zatem pa se jo postreže polito z oljčnim oljem in limoninim sokom. Okrasi se jo lahko s kaprami, fileti sardel ali pa preprosto s sveže narezano čebulo.
Ko Maria v lično urejeni trgovinici pojasnjuje, za kakšne jedi se uporabljajo posamezne sestavine, ki stojijo na policah, se v njej budijo spomini na otroška leta in poletne počitnice, ki jih je vsako leto preživljala na Kreti. Njen oče prihaja iz gorske vasice Akoumija v prefekturi Retimno. Oba Marijina starša sta se zaradi študija preselila v Atene, kjer se je Maria tudi rodila. A četudi so živeli velemestno življenje, se vez s Kreto nikdar ni pretrgala. Tako je dedek na Kreti na trajekt naložil sire in druge dobrote z otoka ter jih poslal v Atene. Ko so poleti prihajali domov v gorsko vasico, je bil to praznik, ob katerem je ded Nikos odšel v sosednjo vas in tam kupil 15-kilogramski hlebec sira.
Limonin preliv za ljubitelje jagnjetine
Doma je imel ded koze, oslička in kokoši, imeli so svoje oljčno olje in svoje vino. Meso je bilo običajno na mizi ob nedeljah. Grki pojedo veliko zelenjave in stročnic ter precej manj mesa, kot jim ga pripisujejo nepoučeni tujci, pojasnjuje Maria. Takrat, ko je na mizi meso, je to največkrat jagnjetina, včasih našpikana s česnom in krompirjem in pečena v pečici. Ali pa v kozici na kose in s stebelno zeleno. Jagnjetina je Marii najljubša z limoninim prelivom, ki mu Grki pravijo ladolemono in ga z metlico stepejo iz soka domačih limon, pol skodelice oljčnega olja, žličke gorčice Dijon in posušenega origana (temu dodajo še sol in poper). Limone, ki so v Grčiji precej slajše, kot jih lahko kupimo tu, so tudi sicer obvezna sestavina grškega jedilnika, pravi Maria: »Uporabljamo jih celo na krompirju. Kadar ga spečemo s posušenim timijanom ali origanom, ga potem pogosto prelijemo še z limoninim sokom.«
Izpod maminih rok, ki se je kuhati naučila v Hanii, je Maria ljubila »takšne majhne pitice«, kot so bili žepki, ki jih je mama napolnila s sladkasto skuto mizitro, in jih je zatem, ko so se ti žepki spekli, prelila z medom. Tradicionalna jed iz maminega rojstnega mesta, kjer je zemlja nadvse rodna in se bogastvo zelenjave odraža tudi v jedilniku, je tudi pita z bučkami, ki ji na Kreti pravijo kolokitopita in jo pečeno potresejo z zelo zdravo črno kumino.
Maria, ki jo je v Ljubljano prinesla ljubezen in dogovor z možem, da se k partnerju preseli tisti, ki prvi konča študij, je v Ljubljani že trinajst let, a jo vedno znova vleče v Grčijo. Na začetku se je z obiskov doma vselej vračala obložena s feto, pa oljčnim oljem in drugimi dobrotami iz domovine, dokler ljubezen do Grčije in njenih jedi ni prerasla v nekaj, kar si je Maria želela že več let. Trgovinica Grk.in.ja je tako vez med njeno nekdanjo domovino in Slovenijo, kjer živi z možem in dvema otrokoma, Ljubljančanom pa je prinesla možnost, da na svojih mizah ohranijo spomine na zadnji dopust na grških otokih.
