Skrivnostni recept iz samostana
»Če odideš iz Portugalske, ne da bi pridobil nekaj kilogramov, je nisi doživel v celoti,« je v smehu dejal Miguel Almeida, študent iz Lizbone, ob sprehodu mimo številnih slaščičarn na eni izmed lizbonskih avenij. Kralj portugalskih kolačev in tortic, skupno naj bi jih bilo nekaj sto, je pastel de nata, okrogel smetanov kolaček z jajčno kremo in rahlo zapečeno skorjico. Njegova priljubljenost je primerljiva s slavo znamenite torte sacher na Dunaju ali kremne rezine na Bledu. Ponujajo ga na vsakem koraku, a izvirni recept, ki je dobro varovana skrivnost, poznajo le tri osebe v slaščičarni Pastel de Belem ob širokem izlivu reke Taho v Atlantski ocean. Skromno opremljena kavarna s številnimi sobanami, obdanimi s tipično portugalsko keramiko – azulejos, dnevno postreže več kot dvajset tisoč kolačkov. Za ozkimi mizami, na katerih sta lonček s cimetom in škatlica s prtički, se vse od leta 1837 tare domačinov in turistov, med katerimi le redko kdo naroči samo en kolaček, saj se jim je skoraj nemogoče upreti. Recept izvira iz bližnjega samostana svetega Heronima, ki je bil zgrajen pred petimi stoletji, v času odkritij – zlate dobe portugalske zgodovine. Veličastno zgradbo, eno najbolj obiskanih znamenitosti v Lizboni, kjer je vsak, še tako droben detajl skrbno načrtovan, so zgradili z davki na račun trgovine z začimbami. Menihi iz reda, ki samostanu daje ime, so poleg molitve, namenjene rojakom, raziskovalcem novega sveta, veliko časa namenili tudi piljenju kulinaričnih receptov. Sicer pa je bil samostan, zgrajen v manuelinskem slogu – nekakšni mešanici renesanse in pozne gotike – tudi zadnje domovanje pomorščaka Vasca da Game, ki je z odkritjem morske poti do Indije zanetil idejo o postavitvi mogočnega spomenika. V četrti Belem je skoraj vsako obeležje del Unescove dediščine. Poleg samostana je zaščiten spomenik tudi Belemski stolp. Utrdba ob rečnem bregu, ki pomenljivo spominja na barko, je nekoč varovala lizbonsko pristanišče in v slovo pozdravljala neustrašne raziskovalce sveta.
Nezahodni del zahodne Lizbone
Alfama, stara in slikovita četrt, ki ji je najmočnejši izmerjen potres v Evropi leta 1755 kot edinemu delu Lizbone prizanesel, spominja na mestece v mestu. V nasprotju s širokimi in modernejšimi avenijami v drugih delih Lizbone se ozke, strme in zavite ulice Alfame zdijo kot ostanek nekega drugega časa. Stara četrt ne skriva nekdanjega vpliva Mavrov in samosvoje identitete. Med pročelji življenje teče v portugalskem ritmu: umirjeno in rahlo ležerno. »V Alfami je kot na vasi. Povsem običajno je, da gospodinje med obešanjem perila glasno kramljajo s sosedami prek ulice ter vmes pozorno opazujejo in opravljajo mimoidoče na ulici, še posebno turiste,« je Alfamo nekoliko cinično opisal Miguel. Poleg drugačnega življenjskega sloga, ki po Miguelovih besedah temelji na močni medsosedski povezanosti, pa je Alfama znana tudi kot zibelka fada, glasbene zvrsti, skozi katero se izražata melanholija in samo Portugalcem lastno čustvo saudade, ki v drugih jezikih nima ustreznega prevoda. Najbližji slovenski prevod bi lahko bil nostalgija. Za potrebe turizma je dandanes v Alfami in drugod po Lizboni mnogo barov in restavracij, kjer je fadu mogoče tudi prisluhniti.
Še ena izmed lizbonskih posebnosti, ki ob torkih in sobotah napolni ulice v bližini slikovite četrti, je Feria da ladra oziroma Tatičin sejem. V zadnjem času običajen boljši sejem, kjer pa so nekoč prodajali izključno ukradene stvari. Kljub temu da je danes prodaja blaga, med katerim prevladujejo starine in oblačila iz druge roke, povsem v skladu zakonodajo, sejem še vedno obišče mnogo turistov.
V Alfami vse poti vodijo v klanec do gradu svetega Jurija in drugih razglednih točk – miradouros, ki jih je v Lizboni zaradi lege na devetih gričih nemogoče prešteti na prste obeh rok. Po mnenju večine Lizbončanov se najlepši razgled na mesto ponuja prav z gradu, od koder je med drugim mogoče opazovati mogočno reko Taho, viseči most 25. aprila in Baixo, moderen in kozmopolitski del Lizbone. Razgleda pa skoraj nikoli ne pokvari vreme, saj je Lizbona evropska prestolnica z največ sončnimi dnevi na leto.
Promenada petičnežev
Lizbonski veljaki in petičneži se že od nekdaj nastavljajo pogledom mimoidočih med paradiranjem po avenijah Baixe, trgovskega, bančnega in kulturnega središča Lizbone. Avenida de Libertade je vse leto polna turistov, poslovnežev in uglajenih dam, odetih v elegantno črnino, ki uživajo med opazovanjem svoje podobe v izložbah modnih butikov najslavnejših blagovnih znamk. Poleg vseprisotnega modnega sveta je Baixa polna kavarn in restavracij, kjer poleg drugih jedi ponujajo polenovko na 365 načinov – za vsak dan v letu enega. V zadnjem času je v tem delu Lizbone vse več tudi trgovin z unikatnimi oblikovalskimi stvaritvami.
Zimzeleni tramvaji
Glavni in največkrat fotografirani simbol Lizbone so rumeni retrotramvaji, na las podobnim tistim iz San Francisca. Podobnost pa ni naključna, saj so jih v začetku 20. stoletja v Lizbono uvozili iz Združenih držav Amerike. Danes je večina vagonov modernizirana, kot spomin na stare čase, v turistične namene pa so mestne oblasti ohranile nekaj starih zimzelenih škripajočih tramvajev – electricos. Eden izmed najbolj priljubljenih in najcenejših načinov ogleda Lizbone je naposled tramvaj številka 28, ki obrede skoraj vse emblematične turistične znamenitosti – od Baixe, mimo lizbonske katedrale in številnih razglednih točk prek Alfame do Campa Santa Clara.
James Bond in španski kralj
Čeprav mnogi turisti reko Taho na prvi pogled zamenjajo z oceanom, Lizbona nima plaže. Zato v toplih mesecih Lizbončani in turisti množično obiskujejo bližnji mesteci Estoril in Cascais, ki ju je iz Lizbone najenostavnejše obiskati z vlakom. Nekdanji ribiški vasici sta danes znani predvsem po peščenih plažah, deskanju, elitnem turizmu in razkošnih vilah. Estoril je poleg plaž in vsakoletne organizacije tekmovanja moto GP znan tudi kot kraljevska vasica, saj je v času diktature generala Franca tod v izgnanstvu živela španska kraljeva družina z aktualnim kraljem Juanom Carlosom I. V estorilski igralnici pa se je Ianu Flemingu, avtorju Jamesa Bonda, porodila ideja za mednarodno uspešnico Casino Royal.
Le nekaj kilometrov severneje je najzahodnejša točka Evrope – spektakularni rt Cabo da Roca, ki zre proti na videz brezkončnemu oceanu, ki je nepovratno oblikoval portugalsko zgodovino in kulturo.