Delta Saxophone Quartet je torej saksofonski kvartet, ki je nagnjen k transgresiji glasbenih svetov, a njegov zven, skladna igra prej ali slej izdaja manj ognjevito, čistejšo glasbeno orientacijo od jazzovske, ki s svojega konca išče perfekcijo, sozvočje štirih temeljnih vrst saksofonov in njihovih registrov (soprano, alt, tenor in bariton); sproti jih nadgrajuje in tudi podira z različnimi kombinacijami in dodajanji drugih pihal (od klarinetov do azijskega duduka). In tudi repertoar ni zadrgnjeno klasičen oziroma zavezan le novi zloženi muziki. Zaradi ugleda, ki ga uživajo, saksofonisti lahko naročajo skladbe sodobnih skladateljev, sami posegajo po novejših, izzivalnih komadih (denimo po drzno dinamični skladbi, ki jo je napisal Terry Riley) ali pa celo po zagonetnem repertoarju, zvenu in drži iz »progresivnega« rock sveta, kakršnega je v svet na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta poslala vplivna in kultna britanska zasedba Soft Machine (v prvi postavi z izjemnim, vznemirljivim Robertom Wyattom, da ne pozabimo). Sled tega benda je Delta Saxophone Quartet na svojstven način poglabljal na albumu Dedicated to you... but you weren't listening, s katerim je v prvem delu koncerta založil na pol poln klub Cankarjevega doma.
Sicer pa Delta Saxophone Quartet sestavljajo Chris Caldwell, Martin Robertson, Pete Whyman in Tim Holmes; trije so bili že v Ljubljani, dva v znamenitem orkestru Mika Wesbrooka, ki je na Drugi godbi pred mnogimi leti odigral nepozabno interpretacijo Rossinijevih oper, tretji pa v zasedbi Between the Notes. Kvartet je sicer prvič igral pri nas pred trinajstimi leti. Pedigre glasbenikov, ki je sicer klasičen, razkriva mnogo več, tako širok spekter igranj v različnih zasedbah, da se to seveda pozna v svetovljanskem, prisrčno resnobnem nastopu skupine. Prava poslastica koncerta je bil sklepni del, ki je črpal navdih iz albumov, sloga in vloge »starih« thir-streamovcev, kakor jih imenuje jazzovska zgodovina, predvsem iz težko ulovljivega, a zelo intrigantnega dela (belega ameriškega) klarinetista Jimmyja Giuffreja. Delta Saxophone Quartet nekako počne podobno – glasbeni okvir ima podoben zastavek – in spaja poglobljeno, kompozicijsko resnobnost »art« muzike z improvizacijskim impulzom, z elementom nepredvidljivosti, radoživo igro trenutka, zvenom skupine, ki pa ne pušča prostora za razkošni individualni solo, marveč je to ves čas tenkočutno izvedena in nadzorovana skupinska igra s polslišnimi odtenki v zvenu glasbil, iskanjem interakcije med njimi. Na trenutke zazvenijo hermetično pravilno, skorajda virtuozno apolinično, drugod so še vedno zadržani razmišljujoči iskalci v okvirih, ki jih predpisuje relativno toga konvencija. A špil je bil po angleško vrhunski, izjemno natančen in dovolj razgiban, da angažira in zaposli radovedno uho.
Sicer pa, tole se v tejle zimski sezoni Cankarjevih torkov kar srečno ponavlja, vrhunski špili, dobro občinstvo, zadovoljni glasbeniki. Tako je bilo na odličnem solo koncertu veterana Roscoeja Mitchella in na rojstnodnevni predstavitvi tolkalca Zlatka Kaučiča z dobrososedsko italijansko in domačo improvizacijsko bando. Fina popotnica.