»To, kar mi je uspelo, je res zabavno. Ni enostavno zmagati v skupnem seštevku svetovnega pokala. Dario Cologna je imel nekaj težav z zdravjem, zato se počutim, kot da sem mu kristalno 'žogo' ukradel, a je kljub vsemu dober občutek,« se je včeraj na tekaškem zaključku v Falunu najuspešnejše sezone veselil Petter Northug. Med zimskimi športniki zagotovo velja za največjega in najuspešnejšega zvezdnika. Kaj vse počne, ne spremljajo le mlade tekačice. Da je rojen 6. januarja, na »treh kraljev dan« po krščanskem koledarju, ima veliko simbolike. Že v mladinski dobi so se sponzorji skoraj stepli za dolgoročne pogodbe (še vedno teče v čevljih slovenske Alpine), prvi veliki zmagovalni niz pa je nanizal v Preski pri Medvodah, na mladinskem svetovnem prvenstvu 2006 kot prvi, ki je zmagal na vseh tekmah prvenstva. Isto sezono, potem ko ga na olimpijado niso pustili, ker naj bi bil premlad, je prvič zmagal med člani v Falunu.
Večina ga zdaj ne pozna le po tem, da ima 30 zmag v svetovnem pokalu, 16 kolajn s svetovnega prvenstva in olimpijskih iger. Ob dveh zlatih kolajnah z olimpijade v Vancouvru ima že devet naslovov svetovnega prvaka, s čimer je že ujel rojaka Bjoerna Daehliea. Vselej naredi zgodbo. Kakršno koli. Najljubša tema so seveda večni rivali – Švedi. Naj bo to Marcus Hellner, Emil Jonsson, Bjorn Borg, Ingemar Stenmark, Zlatan Ibrahimović ali kralj Carl Gustav ali princesi Victoria ali Medeleine. Tu je nekaj svežih Northugovih zgodbic.
»Viagra je ponosni sponzor Marcusa Hellnerja. Za ljudi, ki so sposobni le vzburiti in priti do polovice,« je provociral decembra, ko so še enkrat znova v štafetni tekmi Norvežani premagali Švede s Hellnerjem v zadnji predaji. Po štafetni zmagi v dolini Fiemme, prav Švedi so bili le drugi po zaslugi znamenitega finiša Northuga, je v kontaktni TV-oddaji, ko so se za stavo slačili do tangic in potem poskakali v hotelski bazen, domislic polni Northug tja potisnil tudi televizijsko novinarko. »Predstava za Švede in Švedinje,« je dejal.
Že pred časom, ko je bila zelo vroča tema njegova rekordno visoka sponzorska pogodba z Red Bullom, je razburil sosede: »Za 500.000 evrov, ki sem jih dobil, bom kupil Falun. Morda ga prodajo za 499.999.« Ko mu je februarja po osvojitvi naslova svetovnega prvaka v dolini Fiemme na 15 kilometrov drsalno (v cilj je pritekel tako izčrpan, da je s težavo zvozil zadnji smuk in padel v nezavest) cvetje na cvetlični prireditvi izročila švedska princesa Victoria, je bil spet v elementu: »Objela me je in zaželela mojo telefonsko številko. Verjetno me bo kasneje povabila na večerjo, ko bom marca hodil okoli Kraljeve palače«.
Ko so ga novinarji švedskega dnevnika vprašali, ali bi morda zamenjal šest srebrnih za kakšno zlato kolajno, je zmajeval z glavo, vendar: »Morda. Princesa Medeleine je najljubša iz kraljeve družine,« se je v smehu spomnil na mlajšo od princes. Pred sprintom v Stockholmu okoli Kraljeve palače, kjer se je v sredo začel finalni Tour, z Rusom Alexandrom Legkovom in Švicarjem Dariom Cologno pa so se ogorčeno spopadli za veliki kristalni globus, je že vnaprej namignil, da želi zmago in objem Victorie. S tem je najbolj izzval najboljšega sprinterja sezone Emila Jonssona, da obrani čast Švedov. Zmagal je, lovoriko pa mu je izročil kralj Carl Gustav: »To je razočaranje. Želel sem poklepetati z Victorio. Morda je bila malo preveč sramežljiva.« V Falunu pa se je na koncu zares zdelo, da ga je kupil. Zmagal je zelo prepričljivo, čeprav je bilo pričakovati hujši odpor Legkova in Cologne.
Morda (o tem še ne poročajo) so mu na »Mordarbakknu«, ki bi ga prevedli kot »Hrib umirajočih«, kar je v tekaškem žargonu dobro razumljeno, pomagale tekačice ali navijačice. Podlaga zgodbica se bolj nanaša na nekdanjega kolega iz mladinske reprezentance, sedaj biatlonca Emila Hegleja Svendsna, kralja svetovnega prvenstva v biatlonu. Sodelovali pa naj bi še nekateri njegovi mlajši reprezentančni kolegi in francoska brata Fourcade. Na zadnji tekmi svetovnega prvenstva v Hanti Mansijsku so pri temperaturah blizu minus desetih stopinj Celzija ekshibicijsko spustili hlače do kolen in poplesavali v trenutku, ko je mimo tekla skupina biatlonk. Predstava, ki so jo le v delčku odkrile kamere nemške ZDF, je bila namenjena najboljši biatlonki sezone Tori Berger. (Teja Gregorin je »predstavo« zaradi kazenskega kroga zamudila). Vse kot del maščevanja, ker so na istem prizorišču na svetovnem prvenstvu 2010 Tora in kolegice motivirale Svendsena z golim oprsjem. »Tora se je nasmehnila, ko je tekla mimo. In verjetno ji je bilo všeč,« se je, potem ko so zadevo (ne na njihovo željo) razkrili v medijih, pošalil Svendsen. »Naslednjo sezono se bodo biatlonke še bolj trudile, katera bo zmagala,« je pristavil rojak John Thines Bo.
No, Northug ne bi bil Northug, če ne bi prigode obrnil tudi nase. »Emil je super fant, take vragolije so mi všeč,« je komentiral. »Tudi moje sanje so, da se kakšna švedska navijačica ali kar najboljše tekačice pojavijo vrh klanca Mordarbakken.« Petter pač zna vzbuditi pozornost.
