Tako se začne film Lore, pod katerega se podpisuje avstralska režiserka Cate Shortland. Izbira tematike glede na njen dosedanji opus ne preseneča, saj se režiserka pogosto loteva teme odraščanja v neprijaznem, mestoma zelo surovem okolju. To je bilo opazno že v njenih prvih kratkih filmih – Flowergirl (1999) in Joy (2000) –, predvsem pa v odličnem celovečernem prvencu Somersault (2004), ki ji je prinesel mednarodno prepoznavnost. Film Lore je navdihnil roman The Dark Room britanske pisateljice Rachel Seiffert, katere zgodbo sta Shortlandova in koscenarist Robin Mukherjee v precejšnji meri oklestila in se osredotočila na Lorino usodo.
Celoten film tako sloni na Lori (igra jo izjemna novinka Saskia Rosendahl), ki se brez jasnega načrta poda na skoraj tisoč kilometrov dolgo pot. S seboj lahko vzame samo nekaj kosov materinega nakita in njeno svarilo, naj nikoli ne pozabi, kdo je. Lore je namreč po vseh pravilih vzgojena nacistka, ki mora vedno (ne glede na situacijo) verjeti v firerja in končno zmago. Maja leta 1945 je to seveda zelo slaba popotnica otrokom, ki se na poti hitro naučijo, da se morajo izogibati tako zaveznikom (ker nimajo osebnih dokumentov) kot domačinom (slednji se začenjajo soočati z rezultati svoje slepe vere v velikega vodjo in zato postajajo vedno bolj nepredvidljivi).
Kot se običajno dogaja, pride pomoč tudi tokrat iz najbolj (vsaj po Lorinem mnenju) neverjetnega konca, saj je edini človek, ki jim je pripravljen pomagati, mladi judovski taboriščnik Thomas (Kai Malina). Mlajši otroci ga sprejmejo brez zadržkov, Lore pa ima z njim več težav. Po eni strani je Jud in kot tak v njenih očeh povsem inferioren (mlajši sestri takoj razloži, da je parazit, in to brez težav tudi utemelji), po drugi strani pa jo privlači, kar težavno situacijo še dodatno zaplete. Lorino razumevanje sveta in ideologija, v katero se še vedno trudi verjeti, se tako vedno bolj sesuvata, saj ji vsak dan predoči nove dokaze o nesmiselnosti vojne, ki sta jo zagovarjala starša, in vojnih zločinih, ki so jih zagrešili tudi njeni najbližji.
Zgodba na vsebinskem nivoju ne ponuja ničesar presenetljivo novega, najti je kar nekaj klišejskih zapletov, vendar ji Cate Shortland vdahne kar nekaj novih dimenzij. Razlog, da film posrka gledalca in prepriča s skoraj vsako sceno, je predvsem režiserkina odločitev, da gradi film skoraj na izključno vizualni ravni – dialog je skopo odmerjen, omejen zgolj na najnujnejše, glasba pa se pogosto umakne tišini in tako ne prejudicira čustvenih vzponov in padcev junakov. Pri tem ji je v veliko pomoč kamera Adama Arkapawa, ki s pretanjeno uporabo svetlobe, s posnetki detajlov in njihovih tekstur poustvari atmosfero Lorinega notranjega sveta.
Film seveda ni (niti ne želi biti) objektivna analiza časa, v katerem se dogaja, pač pa je poskus prikaza intimnega, povsem subjektivnega doživljanja posameznika, postavljenega v čas skrajnosti. Verjetno je bil prav to glavni razlog, da se režiserka v nobenem prizoru (niti v tistih redkih trenutkih brezskrbnosti, ki jih nameni svojim junakom) ne odreče dvoumnosti, kar dovoljuje povsem svobodno interpretacijo dogajanja na platnu. Omenjene trenutke spokojnosti pa Shortlandova na subtilen način uporabi tudi kot uverturo v ponovno soočenje z resničnim, od vojne uničenim svetom, ki v tem kontrastu deluje samo še bolj surovo kot prej. Tako tudi ne preseneti, da se Lore dokončno zlomi šele, ko je na varnem pri babici, kjer jo najprej razbesni zlagana idila (ali ni bila zlagana ves čas?), nato pa še ljudje, ki se vedejo, kot da se njihov svet ni spremenil do temeljev. In šele takrat se lahko (vsaj na simboličen način) odpove ideologiji, v kateri je bila vzgojena.