»Bravo fantje, bravo dekleta, bravo skakalnica! Čestitke vsem od prvega do zadnjega! Zmagali smo. Drugače ne znamo,« se je le nekaj minut po zmagoslavju Jurija Tepeša slišalo po brezžičnih zvezah visoko nad množico gledalcev v izteku najlepše letalnice na svetu. To so bile besede Iztoka Pergarca - Iča, dolgoletnega vodje skakalnice, ki jih je namenil svoji ekipi. »Najboljši na svetu so. Deset let smo jo sestavljali skupaj in zdaj vemo, da se od nas lahko drugi le učijo,« je žarel od ponosa.
55.000 gledalcev pod Poncami in na milijone pred televizijskimi zasloni je v minulih dneh občudovalo letalnico, kraljico smučarskih poletov in junake, ki so se spuščali po njej. Malo pa se jih je zavedalo, koliko truda, znoja, žuljev, neprespanih noči je potrebnih, da čisto na koncu zmaga Jurij Tepeš. Teh drugih zmagovalcev, pripravljalcev letalnice, je namreč vsak dan vsaj sto, razen teptalcev doskočišča pa očem obiskovalcev in gledalcev ostajajo skriti.
Začnejo ob pol petih zjutraj
Priprave so trajale nekaj tednov, najbolj živčno je bilo prvi, preizkusni dan letalnice, najtežje pa zadnji dan, ko je že zvečer vse kazalo na to, da bo dolino zajel nov val sneženja. »Zvečer, kmalu po koncu vseh del po sobotni tekmi, smo se že odpravili nazaj na zaletišče. Prek naleta je bilo treba potegniti plahto, začelo se je dežuranje. Ja, te dni veliko noči prespimo kar tu zgoraj,« je razložila Ines Sterle - Puščica, edino dekle med utrjenimi, postavnimi in izkušenimi fanti, ki skrbijo za morda najbolj odgovorno od vseh del. Za pripravo naleta, na katerem mora vse »štimati u nulo«. V prevodu to pomeni, da »špura« ne sme odstopati niti za milimeter, da na njej ne sme biti niti snežinke novega snega, da mora biti naklon potegnjen do desetinke stopinje natančno.
Noč se še ni poslovila, dolina je bila tiha, mirna, prazna. Ura je bila pol petih zjutraj, ko so iz Kanje, koče ob odskočni mizi, prilezli najbolj marljivi z lopatami, krampi in puhalniki v rokah. Treba je začeti frezati fleho. V prevodu – s posebnim strojem urezati naletno smučino. Pod budnim očesom vodje zaletišča Janeza Sterleta - Strelca, ki že na oko vidi tisto, kar šefom pri mednarodni smučarski zvezi povedo občutljive merilne naprave. »Seveda gre za stresno delo. Smo že mislili, da je vse najhujše že za nami, pa vse kaže, da bo naletaval sneg. Treba bo povaditi delo puhalcev,« je že navsezgodaj napovedal Strelec. Ni se motil. Med poskusno serijo je bilo čutiti precejšnjo napetost, brezžične zveze niso bile dovolj, ukaze je ekipi sporočal »analogno« in zato po dobri uri ostal brez glasu. Prihod direktorja svetovnega pokala Walterja Hoferja, močan stisk roke in sprejeto povabilo na čaj pa je bil že znak, da vse »štima«.
Težko delo, ki ni za vsakogar
»Lagal bi, če bi rekel, da me ni ničesar več strah. Vsi se bojimo poškodbe katerega od tekmovalcev. Pa mokrega snega me je tudi groza. Proti temu se ne moreš boriti, vse drugo imamo lahko pod nadzorom. Največ pa mi pomeni nasmeh tekmovalcev, ki ti pove, da si delo dobro opravil. Tu smo namreč zaradi njih,« se zaveda vodja zmagovalne ekipe na letalnici Iztok Pergarec. Dolgoletni zastavonoša, pomočnik vodje letalnice Peter Dernič, ki je odgovoren za doskočišče, pristavi, da ne bo nikoli pozabil padca Valerija Kobeljeva pred štirinajstimi leti. »Boli me vsakič, ko se spomnim na ta dogodek. Od katerega pa smo se tudi veliko naučili. Doskočišče mora biti do 120 metrov mehko. Ko je padel Kobeljev, je s čelado naredil osemcentimetrsko luknjo v ledeno podlago,« je bil slikovit Dernič.
Pod njegovo komando je tudi več deset teptalcev doskočišča. »A to so tudi fantje, ki poprimejo za lopato, ko je treba. Priprava skakalnice je težaško delo, ki ni za vsakega. Doskočišče mora biti varno, a tudi lepo. Lepote letalnice nas je učil legendarni režiser prenosov Stane Škodlar. Vsi se zavedamo, da gre slika skakalnice, ki je plod našega dela, v svet. Letos je bila zaradi obilice snega čista kalvarija. Več kot osem tisoč kubičnih metrov smo ga morali odpeljati stran,« je še pojasnil Dernič, ki je del ekipe že četrt stoletja, dvajset let tudi v vlogi enega od zastavonoš, ki se pred začetkom tekme spustijo po doskočišču. »Stisne te, seveda te stisne. A ne zaradi strahu. Zaradi spoštovanja do naprave, po kateri se spustiš, in predvsem do zastave, ki jo nosiš, in do vsega, kar ta zastava predstavlja.«
Zadoščenje je že stisk roke
Seveda je treba poudariti, da pripravljalci proge delajo za »kilometrino« in da za delo v Planici jemljejo v službah dopust. »Pravo zadoščenje je takrat, ko tekmovalci dosegajo lepe, dolge in varne skoke. In ko vemo, da vse klapa tako, kot mora. Nekateri so v ekipi že pol stoletja, spet drugi letos prvič. In vsi so presenečeni, kakšno vzdušje vlada tukaj zgoraj. Res, veliki prijatelji smo in veliko smeha je tu,« je še dodal Dernič. Pa tudi kakšna močno začinjena anekdota se najde. Na vprašanje, kako visoko smo pravzaprav, dobiš odgovor zelo hitro. »Več kot tisoč metrov. Jaz bom že vedel, tukaj je bil namreč brezmadežno spočet moj otrok!« Ime ponosnega očeta bomo izpustili, a fantje (in dekle!), že vedo, za koga gre in katera smreka je nudila zavetje...
Ko je tekme konec, ni velikega slavja, praznovanja. Tovariški stisk roke vsem pomeni največ. In pa obisk glavnega trenerja slovenskih fantov Gorana Janusa. Verjetno največ pove to, da se je po tem, ko so njegovi varovanci zasedli prvo, tretje in šesto mesto, najprej ustavil v »štabu« pripravljalcev skakalnice. »Stara dama se poslavlja. Drugo leto bomo naredili novo. Pa nič drugače ne bo. Pridemo, postavimo, gremo,« je prihodnje snidenje ob povečani letalnici v Planici, ki naj bi rekord spet prinesla tja, kamor v resnici sodi, napovedal Iztok Pergarec. Čez dobro uro ni nič več kazalo na to, da se je pred kratkim tu odvijal pravi športni spektakel. Snežiti je začelo še močneje. Prizadevnih planiških mojstrov se je torej usmililo tudi vreme. Tekma je bila pod streho, prihodnje leto pa spet od začetka.
