Če bi pogledali, kdo v podjetjih upravlja sredstva za donacije, bi videli, da gre za službe za odnose z javnostmi, oddelke marketinga in korporativnega komuniciranja. Podjetja to praviloma razumejo kot del svoje tržne strategije. S čimer ni nič narobe.
Kako prepoznamo zares družbeno odgovorno podjetje, ki ne donira le zaradi pritiska javnosti?Ni pomembno le to, da podjetje del svojih prihodkov redno namenja za donacije, pač pa da tega ne počne ad hoc. Kar je žal še vedno pravilo. Po svežih podatkih samo 28 odstotkov podjetij družbeno odgovornost vpenja v svojo poslovno strategijo. Kam s sredstvi, se večinoma odločijo po ključu: »Kar je fajn in seksi.« Podjetja, če hočejo biti družbeno odgovorna, pa bi morala imeti odgovor na vprašanje, kdaj bo donirani denar realno imel najboljše družbene učinke. Bom dal primer: nekajurni tečaji računalniškega opismenjevanja starostnikov lahko zvenijo dobro, a večji dejanski izkupiček imajo gotovo 15-dnevni tečaji, ki jih izvajajo finančno povsem obubožane ljudske univerze. Pravo vprašanje za donatorja je torej, v katerem primeru se starostniki naučijo več.
Kolikšen delež podjetij pri nas se odloča za doniranje prek fundacij in skladov?Verjetno imamo enega najslabše razvitih sektorjev fundacij na svetu. Skupno jih je okoli 260, operirajo z minimalnimi sredstvi in so zanemarljive z vidika financiranja NVO. Zato imamo največ takih, ki same izvajajo programe in so po delovanju bližje običajnim NVO. Tak primer je denimo Umanotera. V državah z dolgo tradicijo je slika obrnjena. Bistveno več je tistih, ki akumulirajo kapital, da bi ga lansirale dalje. Opravljajo vlogo zunanjih svetovalcev in podjetju prihranijo čas in energijo, saj se mu ni treba ukvarjati s tem, kako bo darovan denar v družbenem smislu najučinkoviteje porabljen.
Danes je govor o donatorstvu v veliki meri nadomestil govor o socialnih investicijah. V čem so njihove prednosti?S stališča NVO je to skoraj ista stvar, a socialna investicija investitorju načeloma omogoča upravljanje denarja, če že profita ne. Lahko pa mu prinaša tudi minimalni dolgoročni dobiček. Recept je uspešen, ker upošteva, da se ljudje po eni strani kot donatorji preprosto dobro počutijo, po drugi strani pa tudi, da je investiranje zelo modno. Doslej je to ugotovilo le malo nevladnih organizacij. A socialne investicije so vedno bolj »in«, donatorstvo pa bo prej stagniralo kot raslo.
Eden največjih mitov o donatorstvu je ta, da je zasebna finančna filantropija tista, ki v tujini in še posebej na Zahodu poganja neprofitni sektor. Zakaj je to le mit?Zasebna finančna filantropija predstavlja le 11 odstotkov skupnih prihodkov dobrodelnih organizacij, kot je pokazala obsežna študija s preloma tisočletja. V večini zahodnih držav je ta delež še nižji. V Franciji je denimo 7-odstoten, v Nemčiji 4-odstoten, ZDA so s 13 odstotki čez povprečje, a tam je situacija res specifična, saj imajo izjemne davčne olajšave za donacije v zasebno neprofitno socialo in zdravstvo, ker javnih nimajo razvitih. Neprofitne organizacije zahodnega sveta več sredstev dobijo bodisi iz javnih virov bodisi z lastno pridobitno dejavnostjo. Medtem ko v tretjem svetu država zelo malo investira v NVO. Že na Balkanu se ta delež giblje pod 10 odstotkov, pri nas je javnih sredstev v NVO okoli 30 odstotkov, na Zahodu pa je delež 50 odstotkov.
To negira tudi tezo, da države z razvitim tržnim gospodarstvom svoj nevladni sektor prepuščajo zasebnemu sektorju in odganjajo z javnih virov.Dejansko je delež javnih sredstev v nevladju večji v razvitih državah. Po celotni zahodni Evropi in Skandinaviji imajo NVO izredno pomembno vlogo v socialnih, izobraževalnih in zdravstvenih storitvah. Postavljene so ob bok javnim šolskim zavodom, bolnišnicam, vrtcem in z njimi programsko in finančno sobivajo. Medtem pri nas država že 20 let financira le take socialnovarstvene programe, ki so namenjeni robnim skupinam: odvisnikom, duševno prizadetim, invalidom.
Je Slovenija spodbudno okolje za družbeno odgovornost zasebnega sektorja?Na eni strani je to modno in tudi politiki imajo polna usta družbene odgovornosti. A konkretni ukrepi, ki se najbolje odražajo v davčni politiki države, kažejo, da je okolje zelo nespodbudno. Še huje: nobena vlada ni naklonjena temu, da bi zadeve spremenila.
Z argumenti...?V tem vidijo izgubo, saj bi nekaj manj sredstev šlo v davke. A to je kratkovidno. Če nevladni sektor dobi več skozi zasebne donacije, to enostavno pomeni, da ima lahko več programov, za katere potrebuje manj javnega denarja, hkrati pa z dodatnimi programi poskrbi za več ljudi. Zanje potem ni treba skrbeti državi.
Naša olajšava za podjetja je zelo nizka in po njej zaostajamo skoraj za vsemi.Hrvaška ima 2-odstotno, Češka 5-odstotno, Poljska pa je celo obdržala 10-odstotno. Našo so v zadnjih 20 letih temeljito porezali. Do leta 1993 je znašala 10 odstotkov obdavčenega prihodka. Potem je bila znižana najprej na 2 odstotka, leta 1995 pa na 0,3 odstotka. Edini premik v plus je bila dodatna olajšava v višini 0,2 odstotka iz leta 2007. Skupno še vedno znaša samo 0,5 odstotka. Nizko smo tudi po stopnji olajšave za donacije posameznikov. Iz leta 2007 je uredba, po kateri lahko vsak davkoplačevalec izbranim NVO nameni 0,5 odstotka dohodnine, medtem ko je povsod v tujini ta odstotek višji.
Za nameček to donacijo namenja le nekaj čez 30 odstotkov davkoplačevalcev.Delež je zelo majhen, kar je posledica dveh problemov. Po eni strani država tega ne spromovira, najbrž tudi nalašč ne, saj bi šlo manj v njeno blagajno. Drugi problem pa je, da NVO tega ne znamo uspešno spromovirati sami.
Nemčija in Francija, denimo, imata podobno olajšavo za podjetja kot Slovenija, a njun izkoristek je vseeno večji. Zakaj?Tam že precej dlje časa vedo, kaj pomeni za brand, če si družbeno odgovoren. Kultura donatorstva je na višji ravni. Hkrati so nevladne organizacije precej sposobnejše akumulirati sredstva. Nemčija je primer, kjer so vezi med nevladnim sektorjem ter podjetji in politiko tradicionalno močne. V odborih NVO pogosto sedijo bivši ministri, direktorji velikih družb. Pri nas te vezi ni. V začetku 90. let je del tedanje civilne družbe šel v politiko, del v gospodarstvo, tretji del, ki je imel do tega odpor, pa je ostal v nevladnem sektorju. Trije svetovi, vmes pa bolj malo dialoga.
Kateri so konkretni davčni ukrepi, ki jih državi predlagate na CNVOS?Premik bi bil, če bi tako olajšavo za podjetja kot dohodninsko donacijo dvignili na en odstotek. Hkrati predlagamo uvedbo posebne olajšave za donacije tistim organizacijam, ki imajo status delovanja v javnem interesu. Ob tem predlagamo še, da država spodbuja tudi dolgoletno, trajnejšo podporo, za katero bi prav tako veljala enoodstotna olajšava. To bi namesto ad hoc donacij spodbudilo »strateške naložbe«, s katerimi bi podjetja organizacije sistematično podpirala vsaj pet let.
Najbrž bi bil lahko ukrep politike tudi ta, da njeni obrazi donatorstvo osebno promovirajo?Vsekakor. Teh 0,5 odstotka dohodnine ne spodbuja niti en politik. Lani smo Borutu Pahorju in Danilu Türku med predsedniško kampanjo posredovali pobudo, naj povabita ljudi k doniranju, a iz njunih pisarn niti odgovora nismo dobili. Kar je zanimivo, saj bi Pahor z enim pozivom sredi decembra naredil vsaj toliko kot s tem, da deli kosila brezdomcem.
Lani smo brali intervju z bivšim ministrom Žigo Turkom, ki se načelno oziroma nenačelno zavzema, da kulturo v večji meri podpira zasebni sektor, a sam je kljub relativnemu premoženju priznal, da ne donira. Paradoks?Ne. Svinjarija glede na to, da se je pohvalil, da tudi v prihodnje ne bo doniral.
V Britaniji je država politično voljo pokazala tudi s tem, da je dala »matching funds«. Na prejeta sredstva iz zasebnega sektorja je dodala še javno subvencijo. Osnutek novega krovnega zakona za kulturo, ZUJIK, predvideva nekaj podobnega za sredstva, pridobljena pri evropskih skladih.S konkretnim predlogom zakonske rešitve imamo na CNVOS velike težave in smo na ministrstvo že naslovili protiargumente. Strinjamo se, da država mora imeti matching funds. A ker gre za porabo javnih sredstev, naj se delijo na javnih razpisih po vnaprej znanih kriterijih, ne pa po prosti presoji ministra, kot je predvideno zdaj.
Argument predlagatelja je ta, da je projekte že evalvirala in odobrila Evropa.Oprostite: ni nujno, da so kulturne prioritete Evrope iste kot slovenske. Oni lahko denimo ocenijo, da manjka spodbud na področju glasbe, medtem ko bi lahko v Sloveniji sočasno prav glasba prejemala največ denarja.