Razmere so bile težke, cesarstvo si je izmišljalo vedno nove davke. Tolminskim kmetom je zavrelo večkrat, a tako kot leta 1713 še nikoli dotlej. Bremenili so jih novi davki na meso, vino in pijačo, pestile so jih hude naravne nesreče, živinska kuga jim je pobirala govedo in prav tisto leto jim je preobilno deževje napovedovalo še eno slabo letino. A bolj kot to jih je v resnici pestil goriški izterjevalec davkov Jakob Bandel. Pobiral je več, kot je država hotela, in na račun kmetov bogatel. Z upornimi tolminskimi kmeti, ki davkov niso hoteli več plačevati, se je želel pozabavati tako, da je dal nekaj Tolmincev zapreti v Gorico. Mislil je, da jih bo »spametoval«, v resnici pa je sprožil največji upor tolminskih kmetov in zadnji veliki kmečki punt na Slovenskem. 27. marca je proti Gorici krenilo 500 Tolmincev, ki so želeli osvoboditi svoje rojake. Naslednji dan jih je na goriškem trgu protestiralo že 6000. Tolminski kmečki punt se je hitro razširil na vso Goriško in del Kranjske in šele po nekaj mesecih je uspelo cesarski oblasti s pomočjo nemških in hrvaških vojakov upor zatreti. Kmetje so padli v še večji jarem kot dotlej in tolminski odpor proti gospodi se je začel skozi desetletja in stoletja počasi spreminjati v odpor proti potujčevanju.
Valu vseslovenskih vstaj se v Tolminu niso pridružili
In potem je tu zgodba današnjega dne, 300 let potem. Ni kaj bistveno boljša, le da na račun revnih bogatijo novodobni cesarji. Razlogov za punt je danes več kot tedaj, razmišlja kmet Jani Kutin s Čadrga. »Pred 300 leti so se kmetje uprli, ker so morali cesarju dajati desetino. Danes plačujemo 20-odstotni davek in kup drugih stvari zraven. Vsi smo v dosti slabšem položaju, pa se nihče ne punta,« pravi in doda, da so včasih imeli enega grofa, ki jih je skubil, danes jih je vsaj sto. Res se valu protestov na ulicah v Posočju niso pridružili. Imajo morebiti resnejše skrbi ali pa še vedno dovolj klenosti, vztrajnosti in trme, da se jim zdi, da to še ne more biti dno?
Puntarskega duha ni več, vsi pa zelo radi o njem govorijo
Ko so stavkali šolniki, so tolminski učitelji razmišljali, da bi šli v sprevodu čez Tolmin in povedali svoje. »Pa nismo, ker nas je hitro postalo sram, kako bo to smešno izpadlo. Dejansko bi bilo bedno protestirati med domačimi ljudmi, ko pa smo vsi na istem,« pravi Jože Štucin, učitelj, glasbeni pedagog in pesnik. »To je problem lokalne majhnosti, zaprtosti in samozadovoljnosti večine ljudi. Pristaneš na to, da je pač tako. Puntarskega duha ni več, definitivno ne,« dvakrat ponovi svoje besede. Tolminec se mu zdi zabaven, vesel človek, a puntarskega duha nima več v sebi. Zelo rad pa govori o njem.
Aktualne proteste sicer vidi kot svojevrstne punte, a zdijo se mu bolj kot nekakšen šov, »povorka dobrega štosa z malo možnostmi za resničen preboj«. »Tolminski punt je bil krvav, usmerjen v konkretno osebo, taka splošna puntanja pa so hitro poražena,« meni Štucin. Prepričan je tudi, da punta v Tolminu ne bo, bi bil pa mogoče potreben. Bolj kot ljudi, ki bi jih morali s puntom odstraniti, v Tolminu vidi druge probleme. »Problem take manjše skupnosti, vsaj jaz jo vidim tako, je inertna dolgočasnost, brezciljnost in brezvoljnost do kakršnega koli napredka,« pravi. Z ženo sta se v Tolmin priselila pred 33 leti. Od takrat se razen nekaj prebarvanih fasad ni zgodilo nič. »V tem smislu vidim možnost puntanja, da se aktivira ljudi in dejansko kaj spremeni. Malo se naredi, da bi ohranili mlade in delovna mesta. To je krivda vsake sprotne lokalne oblasti,« pripoveduje in ob pripovedovanju, kako mladi in intelektualci bežijo, razmišlja, da na je na lokalnih volitvah možnost izbora politične elite, ki bi bila tudi intelektualno sposobna, praktično nična. »Na oblast pride tisti, ki kandidira,« pravi Štucin in pristavi, da lokalnim voditeljem manjka ambicioznosti, moči, vizij. Problem je še poglobila razdelitev Posočja na tri posamezne občine.
Sam je s svojim položajem danes zadovoljen, osebnega razloga za punt nima, a kritike se ne boji izreči naglas. Skrbijo ga mladi. »Ves punt, ki ga naredijo, je ta, da gredo od tu. Odhajajo in se nikoli ne vrnejo.«
V punt za decentralizacijo
Maša Klavora je ostala. V Tolminu si je pravkar ustvarila družino, je ena bolj aktivnih občank in hkrati prepričana v moč nevladnih organizacij. »Mladi se radi vračajo, težave pa so s službami in stanovanji,« pravi. V pogovoru sredi Tolmina se zdi, kot bi želela, da bi bili mladi bolj vztrajni in bi znali iz danosti teh krajev potegniti kaj več.
»Vsem nam manjka samoiniciativnosti. Ne sme nam biti vseeno, kaj se dogaja z našim krajem. Ne smemo pa tudi vsega po vrsti kritizirati. Biti moramo konstruktivni,« pravi in tam sredi tolminskega trga prizna, da smo ljudje danes premalo puntarji, da nam je preveč vseeno in da se premalo zanimamo za skupno dobro. Meni, da je v manjših krajih težko protestirati. »Vsi se poznamo, kritike jemljemo osebno. V večjih mestih je to lažje,« razmišlja. A vseeno se ji zdi, da lahko v Tolminu punt hitro in spontano vzplamti, ko gre za perečo lokalno problematiko. Denimo problematiko daljnovoda iz Italije, hidroelektrarn na Soči, stanovanjsko gradnjo…
Zaradi česa bi šla danes sama v punt? »Zato, ker se vse preveč stvari ureja iz Ljubljane. Ker do lokalcev nihče ne pride, ker se jih preredko vpraša za mnenje, ker se preveč uraduje iz pisarn,« našteva. Problem vidi tudi v zapiranju javnih (državnih) služb in uradov ter nezaposlovanju novih kadrov, če gre kdo v pokoj. »Že tako je namreč malo delovnih mest za družboslovce in humaniste. Tudi to vpliva, da mladi po študiju ostajajo v Ljubljani in drugih večjih središčih, saj je na periferiji služb za take profile zelo malo. Ne vem, če je takšno ukrepanje dolgoročno varčevalno in racionalno. Vedno več je centralizacije, obrobni kraji pa se soočajo z demografskimi in posledično drugimi problemi,« meni.
Spet drugi Tolminci menijo, da tukajšnji človek punt živi vsak dan, če hoče preživeti, in da tega nima časa kazati na ulici. A kakor koli obračamo, Tolminsko je veliki kmečki upor zaznamoval za vedno. Tudi če puntarskega duha ni v nogah in rokah, je v srcih. Ni ga, ki na svoje uporne prednike ne bi bil ponosen.
