Tako nekako. Bloško smučanje je bilo zlorabljeno, postalo je retorični moment. Vsa slovenska terminologija, torej izrazi, kot so smučka, smučanje, sicer izhaja iz bloškega smučanja, vendar pa je bloško smučanje na neki način propadlo prav zaradi modernega smučanja. Je pa elita, ki se je začela družiti okoli Jugoslovanske zimskošportne zveze, bloško smučanje od začetka predstavljala kot naš smučarski presežek. Tako je Fran Jesenko, ki je bil prvi predsednik leta 1922 ustanovljene Jugoslovanske zimskošportne zveze, ob sprejetju zveze v mednarodno smučarsko zvezo leta 1923 v svojem slavnostnem govoru govoril samo o bloškem smučanju. Bloško smučanje naj bi drugim, bolj razvitim smučarskim narodom sporočilo, da imamo ljudje na sončni strani Alp smučanje že od pamtiveka v genih. Enako Joso Gorec, ob katerem se mi zdi potrebno poudariti, da je bil morda najpomembnejši človek in glavni pobudnik gradnje Planice. On je tudi največ vložil v to, da je Planica in obenem tedanje jugoslovansko smučanje doživelo mednarodni preboj, bolje rečeno prepoznavnost, saj Planice v mednarodni smučarski zvezi še dolgo niso enakopravno obravnavali, ker so glavno vlogo tedaj igrali Skandinavci, posebej Norvežani, mi pa smo bili bolj eksoti.
Med obema svetovnima vojnama je bilo v Sloveniji menda več skakalnic kot skakalcev. Zakaj in kako se je to zgodilo?Prva pomembna skakalnica je bila Žižkova skakalnica v Bohinju. Če je hotelo zimsko turistično središče postati pomembno, je moralo imeti skakalnico. Pri nas je bil prvi tak center Bohinj, in to še v času pred prvo svetovno vojno. Skakalnice in sankališča so bili bistveno pred alpskimi smučišči. Elita se je tedaj sankala in drsala, medtem ko so bile skakalnice atrakcija, cirkuški dodatek v turistični ponudbi. Ključno za smučanje kot tako je bilo bolj to, da so ljudje začeli hoditi v gore tudi pozimi, to pa je bila spet posledica dolgega procesa, ki se je vlekel od razsvetljenstva naprej. Pod vplivom razsvetljenstva so ljudje začeli obiskovati naravo oziroma se zatekati vanjo. Ljudje so odkrili zimo. Zima je postala lepa, dobila je pozitiven pomen, medtem ko je pred tem pomenila zgolj strah.
Kdaj smučanje postane glavna veščina v turističnih centrih? Z vlečnicami?Smučišča nekoč niso bila podobna današnjim smučiščem. Vlečnice in druge naprave so se pri nas zgodile šele po drugi svetovni vojni. Ko so Rudolf Badjura, ki je zaslužen, da se je pri nas prijelo izvirno slovensko smučarsko izrazje, in njegov krog hodili smučat na Krvavec, kjer so bivali v neki koči, tam seveda ni bilo žičniških naprav. Izraze je dejansko pobral od bloških smučarjev, med katerimi je raziskoval preteklost bloškega smučanja, vendar pa je do smučarskega booma dejansko prišlo v devetdesetih letih 19. stoletja, v srednji Evropi predvsem zaradi Nansenove knjige Na smučeh čez Grenlandijo. To je ključni moment, ki je navdušil pionirje smučanja v Alpah.
Vendar pa so smučarske »predcivilizacije«, kakršna se je pri nas dogajala na Blokah, verjetno obstajale še kje v Evropi?Povsem mogoče, vendar pa imamo Slovenci srečo, da smo imeli Valvazorja, ki je te zadeve tako natančno opisal in poskrbel za dokaze. V Liki na primer se o podobni obliki ljudskega smučanja lahko samo domneva. Tam so smučkam ljudsko rekli rtve, kar je podobno izrazu arte, ki ga navaja Sigmund Herberstein v Moskovskih zapiskih za predmoderne smučke v delu Rusije. Zanimivo je, da se je smučanje pri nas razvilo v mit o smučarskem narodu, medtem ko je pri Hrvatih to izročilo zamrlo.
In zanimivo je, da je bilo treba sodobne smuči, torej smuči, ki so se uporabljale v zabavne športno-rekreativne namene, uvažati iz Norveške, čeprav je pozimi zasnežena tako rekoč vsa Evropa in so ljudje zagotovo dojeli prednosti premikanja na smučeh vsaj v utilitarnem smislu?Enostavno niso ugotovili, da bi to lahko postalo aktualno. Bloke na primer so živele v izoliranem okolju in je smučanje tam tudi zato obstalo. Te zadeve so celo poskušali propagirati, a niso uspeli.
Če prav razumem, tudi prebivalci današnje Avstrije dolgo časa niso smučali?Ne. Gore so nekoč veljale za grde bradavice, ki so kazile ravnico. Šele po razsvetljenstvu se zgodi obrat k naravi. In to povsod. Glavni sloj, ki je vodil zadeve, je bilo meščanstvo, in šele meščanstvo je prepoznalo smučanje kot svoj šport. Sprva kot elitističen razlikovalni dejavnik, kasneje je moda prešla tudi na delavstvo. Podobno se je dogajalo z nogometom, ki je bil sprva ekskluziven šport elite.
Kdaj smučanje postane ljudski šport?V veliki meri se to zgodi v tridesetih letih 20. stoletja. V svoji knjigi ne obravnavam obdobja po letu 1941, ki ga vsi poznamo. Razvoj smučanja pa spada še v čas, ko se je slovenstvo borilo zase znotraj nemškega vpliva...
... kar pa se je v osnovi odvijalo predvsem skozi planinstvo oziroma uvajanje slovenstva v gorah preko markacij, jezika v kočah itd., mar ne?Da, planinstvo je bilo bolj pomembno od smučanja. Smučanje se pojavi, ko je bil kulturni boj z Nemci že dobljen. Leta 1914 je Badjura pisal, kako ga bolijo nemški smučarski izrazi, kot na primer bindunge. Smučanje se izpostavi v obdobju med obema vojnama. Že v tistem obdobju lahko na veliko sledimo trditvam, da je smučanje slovenski ljudski šport. Se pa smučanje kot tako še najbolj izpostavi mnogo kasneje, v času osamosvajanja, medtem ko dandanes identifikacija ni več tako močna, ne glede na to, da ljudje še vedno pridejo pozdravit smučarske junake na Kongresni trg.
Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v Sloveniji menda kar 70.000 smučarjev. Na kakšen način so ti ljudje smučali oziroma kakšne vrste smučarji so bili?Edina zvezna športna organizacija, ki je imela sedež v Sloveniji, ne pa v Beogradu, je bila Jugoslovanska zimskošportna zveza. Ljudi, ki so bili smučarji, se niti ni dalo prešteti, je pa treba povedati, da se je takrat kot smučanje razumelo predvsem to, čemur danes pravimo nordijsko smučanje. Torej predvsem tek, a tudi turno smučanje.
Da, in prvi slovenski smučarski junak je bil dejansko tekač Franc Smolej, pravite, ki je bil za razliko od bratov Janša delavskega porekla in zato tudi bolj priljubljen med navijači?On je bil res ljudski junak. Človek, ki je bil marljiv jeseniški železarski delavec, je obenem tudi ustrezal uveljavljeni podobi Slovenca kot skromnega katolika, saj je med drugim rad poudarjal, da gre pred vsakim treningom k maši.
Kako bi se dalo primerjati stare in novodobne slovenske smučarske junake?Težko.
Mar ni Križaj imel neke podobne skromnostne poteze kot Smolej?Križaj da, spet ne pa Tina Maze, ki predstavlja odmik od smučarske zveze, torej od simbolno kolektivnega.
Po dolgem času ima Smučarska zveza Slovenije za predsednika nordijca, kar se zdi nenavadno, vendar pa le neupoštevajoč zgodovino, s katero se ukvarja vaša knjiga.Alpsko smučanje, kot ga razumemo danes, je bilo gledano skozi oči Skandinavcev krivoverstvo. Za priznanje slaloma se je odvijala dvajsetletna borba. Spraševali so se, kaj se gredo angleški bogatuni poleg petičnih švicarskih hotelov na klančinah, kajti oni so predvsem cenili tek. Gibanje v bolj divji naravi, na primer tek na 50 kilometrov. In, zanimivo, tudi Smolej je bil najboljši v vztrajnostnem teku na 50 kilometrov. Njegova uvrstitev med deseterico v kategoriji Srednjeevropejcev je bila za naše smučanje že velikanski uspeh. Kajti zaradi prevlade Skandinavcev je obstajalo tudi posebno štetje brez njih.
V Kraljevini Jugoslaviji preseneča interes Beograda za smučanje.To je bilo zaradi prizadevanj Slovencev. Gorec in tedanja smučarska srenja so redno pisarili na razna ministrstva, vlado, pogosto tudi kralju. »Znižajte karte smučarjem, da se bodo lahko poceni vozili z vlaki,« in podobne zahteve so bile stalnica. Predvsem pa je bilo pomembno, da so smučanje pripeljali v sokolsko organizacijo, ki je bila do netelovadnih športov zelo konservativna. Zavračali so na primer nogomet. To je bil velik ideološki uspeh. Sokoli so smučanje prepoznali kot svojo zimsko komplementarno veščino.
S čim so tedanji smučarski funkcionarji prepričali sokolsko organizacijo?Ravno s tem nacionalističnim momentom, vendar v jugoslovanskem, liberalnem smislu. Niso poudarjali slovenstva, ampak jugoslovanstvo. Smučanje je postalo slovenski narodnotvorni dejavnik skozi jugoslovanstvo.
Je bil torej to tudi tisti ključni dejavnik, da je smučanje v ideološkem pogledu dobilo prednost pred drugimi športi, kar se je na neki način ohranilo do dandanes?Da, tedaj se je napletlo, kar se je izkazalo kasneje, v času osamosvajanja, ko je Slovenija vsega nekaj mesecev po osamosvojitvi na olimpijskih igrah v Albertvillu nastopila s svojo reprezentanco. Smučanje je bilo torej najprej narodotvorno, kasneje pa državotvorno. In ko so se pojavili nogometaši, se je seveda zgodil problem. Kako to, če smo pa smučarski narod?
Ja, hitro postaneš nogometni narod. Vsega kak gol potrebuješ.Da. Vendar pa gre za vprašanje kontinuitete. Smučanje se je med obema vojnama utrdilo v širšem pomenu. Že tedaj so se pisali knjige in učbeniki, smučanje so vpeljali v šolski sistem, smučalo se je v vojski, organizirale so se šole v naravi.
Ampak še vedno mi ni povsem jasno, zakaj?Kot že rečeno, ker je tako kulminirala ideja o vzgoji telesa oziroma ideja o tem, da je treba iti ven v naravo, tudi v zimo, in smučanje je bilo za to idealno. Na neki način se je popularna kultura združila z narodnim momentom. Gre tudi še za druge zadeve. Tedaj se je na primer velike napore vlagalo v to, da bi delavce odvrnili od pitja alkohola. Zima je turobna, teži. Ljudje pijejo. In prvi smučarski junaki so bili vzorni primeri tudi v tem smislu. Kajti zdravi delavci so bili v interesu elit, zato so prvi smučarski junaki izšli iz okolij, kot je bila Kranjska industrijska družba. Se pa iz drugih virov vidi tudi, da boj proti alkoholizmu med delavci ni bil uspešen.
Norveška beseda, ki jo v knjigi večkrat omenjate, je idraet. Kaj pomeni?Iz norveščine jo prevajajo kot šport, čeprav pomeni več kot šport. Pomeni odnos do življenja. Gre za norveški narodnotvorni dejavnik. To je filozofija, na katero so se Norvežani med drugim sklicevali tudi, ko so se borili proti Planici. Ko so Norvežani prišli v Planico, so govorili, da vagoni smrdijo po čebuli, da gre za evidenten jug, obenem je bila pa Planica za njih cirkusantstvo, ki je bilo v nasprotju z idraetom. Vendar jih je obenem dražilo, da bi skočili daleč, kar je Planica omogočala. Enako odklonilen je bil njihov odnos do alpskega smučanja. Alpsko smučanje ima neki »ameriški« vzgib po hitrejšem, dinamičnejšem, tudi bolj uživaškem življenju in ne samo trpljenju.
Čeprav star alpski pregovor pravi, da smučaš zato, da lahko potem sezuješ pancerje.Hja, vendar pa je bilo smučati včasih težje. Danes zaradi tehnološkega napredka lahko smuča domala vsak, včasih pa to ni bilo mogoče.
Še dandanes je fraza »skandinavski model« dokaj priljubljena mantra med slovenskimi politiki, gre pa očitno za nekaj, kar je postalo modno v tistih časih prav skozi smučanje. Imam prav?Tudi Avstrijci in Norvežani so si svojo smučarsko tradicijo izmislili. Norvežani kot enega najpomembnejših sonarodnjakov prepoznavajo Nansena, torej že omenjenega raziskovalca, ki je s svojo knjigo Na smučeh preko Grenlandije iz leta 1888 povzročil smučarski boom. On je eden od mejnikov, ki se jih je oprijela smučarska ideologija, da je potem postala neki sistem.
Še zanimivejši so Avstrijci. Do leta 1956 formalno niti niso obstajali kot narod, ampak so veljali za Nemce. V Avstrijce so se močno formirali skozi smučanje. Skozi svoje junake. Tudi skozi moment žrtve. Ko so Karla Schranza leta 1972 diskvalificirali z olimpijskih iger, je na Dunaju doživel kar najbolj množičen sprejem. Vozili so ga v odprtem avtu kot predsednika. Avstrijci so se definirali skozi smučanje oziroma skozi novoustvarjeno alpsko kulturo, kot jo predstavlja film Moje pesmi, moje sanje.
Turbofolk, torej?Na neki način, da.