NAJŠIBKEJŠI ČLEN ALENKE BRATUŠEK JE ...

Kdo naj bo minister

Največ dvomov o tem, ali bo kos nalogi – predvsem zato, ker gre za ključno ministrsko mesto – se poraja ob novem finančnem ministru Urošu Čuferju. Premierka ne skriva, da si je na tem mestu želela žensko. Njena prva izbira je bila ekonomistka Evropske investicijske banke (EIB) Simona Bovha Padilla, ki sicer tej možnosti na začetku ni bila povsem nenaklonjena, a naj bi – kot je mogoče slišati v vrstah nove koalicije – odločilno vlogo pri odklonitvi ponudbe odigrala velika razlika med njenimi sedanjimi prihodki (in drugimi ugodnostmi, ki jih ima v tujini) ter ministrsko plačo. Tudi nekdanja državna sekretarka na finančnem ministrstvu Helena Kamnar se, ko je preštela pluse in minuse sedanjega dela svetovalke predsednika države za ekonomsko in socialno politiko in dela v vladni ekipi, za vstop med ministre ni odločila. Kdo je premierki svetoval Uroša Čuferja (sicer nečaka ekonomista Jožeta Mencingerja, o njem pa je več pohvalnih besed izrekel njegov nekdanji šef v Banki Slovenije France Arhar), v PS ne želijo povedati. Zanimivo pa je, da so se nekateri vodilni predstavniki Državljanske liste, ko so o projektu slabe banke želeli slišati še drugo mnenje in ne le stališč svojega takratnega finančnega ministra Janeza Šušteršiča, sestali prav s Čuferjem.

Bratuškova se je sicer pri pogovorih z verjetnimi koalicijskimi partnerji mnogo bolje odrezala kot njen nekdanji šef Zoran Janković pred letom dni. »Dokler je bil v igri Janković, Slovenija ni imela možnosti, da dobi levosredinsko vlado,« ocenjuje prvak socialnih demokratov Igor Lukšič. »V pogajanjih moraš biti vljuden, prijazen. Edino, česar si nikakor ne smeš privoščiti, je, da se tisti, s katerimi se pogajaš, nate osebno ujezijo,« nam je dejal eden od politikov, ki je sodeloval v več vladah. Prav to napako si je privoščil Zoran Janković.

Nastanek koalicijske vlade torej nujno spremlja sklepanje kompromisov. Se pa pojavlja vprašanje, ali ni nova predsednica za dosego cilja, da PS na vsak način oblikuje vlado, saj si neuspeha izpred leta dni ni smela privoščiti, preveč popuščala tako koalicijskim partnerjem kot nekaterim skupinam v lastni stranki in s tem že pristala na vzorec nadaljnjega koalicijskega in znotrajstrankarskega izsiljevanja. Tako je soglašala, da sta notranje in pravosodno ministrstvo v rokah ene stranke, pa tudi, da so v vladi nekateri ministri, ki jih – kljub sedanjemu poudarjanju optimalnosti ministrske ekipe – v njej ni želela.

Najbolj presenetljivo pa je, da se ji je tik pred vložitvijo imen kandidatov v parlamentarno proceduro zgodila lastna poslanska skupina. Tako so s seznama ministrskih kandidatov izpadli nekateri neodvisni strokovnjaki (na primer kandidat za obrambnega ministra, nekdanji državni sekretar v tem resorju Uroš Krek), nadomestili pa so jih poslanci Pozitivne Slovenije. S čimer je Bratuškova v precejšnji meri odstopila od zaveze, da bo (zlasti) pri ministrih Pozitivne Slovenije prevladovala strokovnost. Popuščanje mandatarke lastni poslanski skupini je še toliko bolj presenetljivo, saj je v njej malo politično močnih in vplivnih ljudi, zaradi strahu pred predčasnimi volitvami pa je njihova pogajalska pozicija še toliko šibkejša.

Edini poslanec PS, ki se je kot kandidat za ministra vseskozi navajal, je bil Roman Jakič; med sestavljanjem vlade se je selil z enega možnega resorja na drugega. Prevzeti je bil pripravljen vodenje zunanjepolitičnega ministrstva, resor za Slovence v zamejstvu, ministrstvo za izobraževanje ali ministrstvo za obrambo. Po razdelitvi mest med koalicijskimi partnerji in znotraj PS je pristal na čelu slednjega tik pred iztekom roka za vložitev kandidatur so mu to sporočili v tujino. Jakičeva kandidatura »predstavlja veliko žalitev za Slovensko vojsko in vse padle v vojni za Slovenijo«, so se nanjo odzvali slovenski demokrati. Nasprotno pa je vsaj za del koalicijskih partnerjev Jakič »zanimiva izbira«: gre za mirovnika, ki ne bo obremenjen z velikimi vojaškimi nabavami in vlaganji.

Če je Janez Janša ob odhodu SLS iz koalicije Radovana Žerjava ocenil za doslej najslabšega slovenskega gospodarskega ministra, se naši sogovorniki iz gospodarskih vrst bojijo, da tudi novi minister Stanko Stepišnik, ki so si ga v sedanji vladi zaželeli predvsem njegovi poslanski kolegi iz PS, ni boljša izbira. Nevarnost vidijo tako v njegovem ozkem podjetniškem razmišljanju kot v ranljivosti zaradi domnevno spornih poslov iz nekdanjih podjetniških časov. Zgodba s spornim objektom ministra za infrastrukturo Igorja Maherja pa se je novi premierki (pa tudi prvaku DL Gregorju Virantu) zgodila še pred prisego ministrske ekipe; zdaj na dan prihajajo vsak dan novi podatki, ki zanikajo Maherjeve dosedanje navedbe. Tudi DL se je po naših informacijah pri izbiri kandidata za vodenje omenjenega resorja odločala med več imeni, a je prevladalo stališče, da prednost pred zunanjimi strokovnjaki dajo strankarsko bolj vpetemu članu sveta DL.

V SD radi poudarjajo, da najboljši ministri prihajajo iz njihovih vrst, kar vsaj delno drži. Tako bi lahko kot eno najboljših, če ne celo najboljšo predstavitev pred matičnimi parlamentarnimi odbori, ki so se zvrstile ta teden, ocenili predstavitev kandidatke za ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anje Kopač Mrak. Vendar pa rezultati glasovanj na zaslišanjih praviloma niso veliko povedali o kakovosti samih predstavitev, temveč odražajo razmerje moči med koalicijo in opozicijo v posameznem odboru. To razmerje se je za kakšen glas porušilo pri zaslišanjih nekaterih kandidatov, ki so bili ministri že v Janševi vladi, saj poslanci SDS in NSi, ki so pred letom dni njihovi predstavitvi prikimavali, podobnih izhodišč kandidatov tokrat niso mogli oceniti za neprimerne. So pa bile v preteklih mandatih stranke sem in tja sposobne prestopiti koalicijsko-opozicijske meje. Tako kar sedem kandidatov za ministre v sedaj že bivši Janševi vladi pri predstavitvi ni dobilo glasu proti, od nekdanjih Pahorjevih ministrov pa so soglasno podporo dobili takratni (in sedanji) kmetijski minister Dejan Židan, ministrica za lokalno samoupravo s precej kratkim mandatom Zlata Ploštajner ter minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš.

Lukšič v zavetrju

V sedanji vladi so trije predsedniki koalicijskih strank, četrti, prvak SD Igor Lukšič, se je ministrskemu mestu odpovedal. Na vprašanje, zakaj se je tako odločil, jasnega odgovora nismo dobili, temveč zgolj pojasnilo, da je stranka v vlado kandidirala strokovnjake, ki bodo nalogo nedvomno dobro opravili. Prav tako se Lukšič ne strinja z ugotovitvijo, da je po odločnem vztrajanju pri predčasnih volitvah, razmišljanju, da bi do njih prišli z interpeliranjem ministra za ministrom in po nasprotovanju možnosti prehodne levosredinske vlade v zadnjih nekaj mesecih obrnil ploščo, zaradi česar je SD v vlado Alenke Bratušek vstopila celo brez večjih pogojevanj. »Še vedno menim, da se Slovenija lahko prečisti in dobi novo, kredibilno vlado na predčasnih volitvah. A je za to, da se najprej postavi in nato odstavi vlado, treba imeti večino v državnem zboru. Večine, da se vlado odstavi, pa ni,« poudarja Lukšič.

V poslanski skupini SD ne skrivajo, da so se Lukšičevemu vztrajanju pri predčasnih volitvah precej odločno uprli. Prepričani so namreč bili, da bi ob nepripravljenosti za pogovor o levosredinski vladi SD kaj lahko obveljala kot podpornica Janševega vladanja. In pri svojih volilcih nedvomno veliko izgubila. Socialni demokrati pa večinoma podpirajo Lukšičevo odločitev, da ne vstopi v ministrsko ekipo. V koalicijskih vrstah vidijo za to več razlogov. Eden glavnih naj bi bil, da Lukšič v učinkovitost vladne ekipe ne verjame najbolj in pričakuje, da bo cena morebitnega neuspeha za stranko in zlasti zanj osebno zaradi takšne odločitve nekoliko nižja. Hkrati pa bi lahko tistim, ki so vztrajali pri vstopu v levosredinsko vlado, dokazal, kako upravičen je bil njegov dvom. Je pa Lukšič del vpliva na šolski resor vendarle obdržal, saj je na mesto ministra za izobraževanje predlagal svojega tesnega sodelavca na FDV Jerneja Pikala. Slišati pa je mogoče tudi namige, da naj bi imela SDS o Lukšičevem ministrovanju v Pahorjevi vladi bogat dosje, ki bi bil ob njegovi vrnitvi na čelo šolskega resorja toliko bolj obremenjujoč. Ta razmišljanja naj bi potrjeval tudi nedavni odziv na spletni strani SDS na enega od Lukšičevih nastopov: »Ob tej hipokriziji opozarjamo na projekt v skupnem obsegu milijon evrov, sofinanciran iz evropskih sredstev, ki ga je v času Pahorjeve vlade tedanji minister dr. Igor Lukšič dal Fakulteti za družbene vede, na raziskovalni center, katerega član je bil pred začetkom ministrovanja in katerega član je ponovno postal po vrnitvi na FDV.«

Če dvome prvaka SD glede nove vlade povežemo z dejstvom, da bi po javnomnenjskih raziskavah čimprejšnje predčasne volitve največ prinesle prav SD, se postavlja vprašanje, ali ne bodo prav socialni demokrati najšibkejši člen sedanje koalicije. Oziroma ali ne bodo prvi glasovi nezadovoljstva prišli z njihove strani. DL in DeSUS si namreč, če želita politično preživeti, po rušenju Janševe vlade skorajšnje spodkopavanje nove koalicije težko privoščita. Res pa je, da sta obe stranki – tudi zaradi notranjih odnosov in prepirov – precej nepredvidljiv partner. Prav tako ne gre zanemariti, da je sedanja koalicija sestavljena iz programsko precej heterogenih strank in da bo DL v novi vladi težko vztrajala pri nekaterih stališčih iz Janševih časov.

Umiritev strasti in prepirov, izogibanje ideološkim prerekanjem ter spoštovanje osnovnih etičnih načel so glavne točke, kjer javnost pričakuje razliko med vladanjem Alenke Bratušek in Janeza Janše. Pri pridobitvi dokaj visokega začetnega zaupanja javnosti v Bratuškovo pa ni nepomembno, da gre za dokaj nov in svež obraz v slovenski politiki, pa tudi, da se je v vladno tekmo prvič, zaradi težkih razmer je bilo za to potrebno še toliko več poguma, podala ženska. Po javnomnenjskih raziskavah, ki jih Ninamedia opravlja po sredini zaprisegi ministrov, novo vlado podpira več kot 50 odstotkov vprašanih, njeno predsednico pa več kot 65 odstotkov. Kar je precej višja podpora, kot jo je kadarkoli uživala druga Janševa vlada (marca lani ji je Ninamedia namerila dobrih 32 odstotkov).

Obujeni spomini v SDS

A zgolj umiritev napetosti za trajnejšo podporo javnega mnenja novi vladni ekipi ne bo dovolj. Vlada bo morala kmalu predstaviti projekte za razbremenitev gospodarstva, rešitve glede slabe banke, sindikati od nje pričakujejo predloge za ustvarjanje novih delovnih mest, treba bo nadaljevati s paketom reform... Delo vlade bodo pomembno zaznamovali še številni drugi dejavniki. Eden od teh je, ali se bo Bratuškovi uspelo znebiti sence svojega predhodnika na čelu PS Zorana Jankovića. Ta je sicer v sredo tudi formalno odstopil kot predsednik PS, sum o njegovem nadaljnjem kreiranju politike PS pa ostaja. Nedvomno dodatno spodbujen s strani opozicije, pa tudi zato, ker Janković – kot je mogoče slišati v največji stranki – na vlogo bivšega predsednika težko pristaja in si želi ohraniti svojo moč in vpliv. Nova predsednica Bratuškova pa se temu vse odločneje upira.

Pomembno vprašanje, ki bo še kako zaznamovalo politični prostor, je tudi, kakšna bo v prihodnje politična pot dosedanjega predsednika vlade Janeza Janše. Prepustitev poslanskega mandata v njegovem življenjepisu sicer ni nekaj novega – za to se je odločil tudi po razrešitvi z mesta obrambnega ministra zaradi afere Depala vas leta 1994. A je položaj SDS in njenega predsednika danes precej drugačen, kot je bil pred devetnajstimi leti. Takrat je imela stranka komaj štiri poslance, Janša pa se je lotil naloge njenega oživljanja in poti navzgor. Danes je stranka s 26 poslanci druga najmočnejša v parlamentu, a so za njo trije boleči porazi: volilna poraza leta 2008 in 2011 ter tokratni padec vlade. Pa tudi obremenjujoče poročilo protikorupcijske komisije, zaradi katerega je razpadla Janševa vlada oziroma so tri koalicijske stranke zahtevale njegov umik s premierskega mesta. Zato možnosti, da bi Janševa nevrnitev v parlament vendarle lahko napovedovala njegov razmislek o odhodu iz politike, celo nekateri poslanci SDS in nekdanji Janševi tesni sodelavci ne izključujejo povsem.

Še več je tistih, ki menijo, da si je Janša vzel zgolj nekaj časa za počitek in se za kratek čas umaknil iz dnevne politike, dokler se ne poleže vznemirjenje zaradi ugotovitev KPK. Nenazadnje v SDS prevladuje prepričanje, da bo nova vlada zdržala kvečjemu do jeseni. Če bi se namreč Janša želel umakniti iz politike, bi lahko to precej bolj elegantno in za stranko neboleče izpeljal pred meseci, ko so koalicijski partnerji predlagali, naj za predsednika vlade predlaga svojega človeka, vlada pa ostane nespremenjena. Res pa je, da Janša tedaj ni pričakoval, da so se stranke, ki sestavljajo sedanjo vlado, sposobne povezati in oblikovati novo koalicijo.

Poraz in sestop z oblasti pa tudi v tako avtokratsko vodenih strankah, kot je SDS, nista brez posledic. Tako so se po porazu na volitvah pred dobrim letom dni v stranki pojavili prvi znaki nezadovoljstva. Po poročanju SDS je Janša tedaj ponudil odstop, po navedbah naših virov pa dal zgolj »funkcijo na razpolago« in napovedal razmislek o možnem nasledniku. Z Janševim prevzemom vodenja vlade so na to vsi pozabili, po njenem padcu pa so se tega nekateri znova spomnili. To seveda ne pomeni, da bi se lahko Janši v kratkem zgodila stranka. »Mi na svetu stranke sploh več ne razpravljamo oziroma se samo še strinjamo. In očitno smo se na to že navadili,« je dogajanje na organih stranke pred kratkim opisal član SDS. Na majskem volilnem kongresu stranke tako lahko do zamenjave v njenem vrhu pride le, če bi se tako odločil Janša sam.

Dve novi stranki?

Vprašanje, ki bo imelo vpliv na prihodnost sedanje vlade, pa je nedvomno tudi nadaljnja usoda protestniškega gibanja pri nas. »Protestniki so zahtevali zamenjavo politične elite, torej vlade in državnega zbora, zato se bodo protesti nadaljevali, čeprav se bo vlada zamenjala,« je napovedal eden od najbolj prepoznavnih protestnikov Uroš Lubej. Peta vseslovenska vstaja bo na dan vstaje 27. aprila. Protestniki med drugim vsaj v zadnjem času prisegajo na predčasne volitve in vse bolj intenzivno razmišljajo, kako bodo na njih sodelovali. Član mreže za neposredno demokracijo, pisatelj Lenart Zajc nam je povedal, da stranko, ki pa ne bo stranka v klasičnem pomenu besede, temveč se bo v svojem notranjem delovanju opirala na elemente neposrednega odločanja, že ustanavljajo. Vodstvo naj bi sklepe redno preverjalo pri članstvu, poudarek pa bo veljal stranki kot projektu vseslovenskega gibanja in ne njenemu vodstvu.

A očitno tudi pri vstajnikih, ki zahtevajo odhod celotne politične elite, brez delitve na leve in desne ne gre. Tako Zajc pričakuje, da bosta iz vseslovenskega gibanja vzniknili vsaj dve stranki. Kako pomemben akter bosta, pa je težko napovedati. Javnomnenjske ankete kažejo, da so vprašani nastanku novih strank, če ne gre za njihovo podrobnejše definiranje, zelo naklonjeni, vprašanje pa je, koliko bodo konkretni projekti izpolnili njihova pričakovanja. Pa tudi, ali oziroma koliko bo njihova pričakovanja uspelo izpolniti novi vladi Alenke Bratušek.