Vsaka izredna situacija pravzaprav sproži razbohotenje duhovnega. Ko ni smisla, ko zmanjka vztrajnosti, da se nekako prebije čez slabe čase in pregrize do česa bolj smiselnega, zna spiritualno, nedokazljivo, tisto, kar ne prenese dvoma, analize, prevladati. Morda zato, ker se tako hitreje malček bolj jasno v norem svetu osrediščimo. Toda osrednja os zgodbe je v relaciji Gospodarja, sledilcev in najbolj zaželenega »pacienta«, ki ga utirijo zgolj v njegovi neobvladljivi sli po svobodi. Klasična zgodba o pridigarju, ki je za distancirano oko vseskozi na meji mesije, bleferja in je s tem, ko mu naključje prinese v naročje moškega z noro materjo in do smrti zapitim očetom in ki sam deluje fokusiran na notranji vihar in norost, naravnost idealen, da blef in splošnosti dobijo smisel. Saj veste, vse tisto s prejšnjim življenjem, ko ni volje in prostora, da bi lastni volji dali prepoznanje in prevzeli odgovornost. Je pa pomembno v procesu. Odkrije, odvrže, prečisti, učinkuje le zato, da se kaj premakne v tem življenju. V pričakovano sprevrženi maniri se vloga Gospodarja in norega zavrtita. Gospodar ostaja s sledilci na znani in statični poti, nori postane sam svoj Gospodar.
Joaquin Phoenix, v filmu mešanica pisatelja Johna Steinbecka, scientologa L. Rona Hubbarda, pa še koga, gre skozi trening Gospodarja. Toda le zato, da obvladuje svoj bes (se zadrži in civilizira) in da ga lahko zapusti. Svobode si pač ne da vzeti. Če se je film začel s tem, da se je ob peščeni ženski samozadovoljeval v morje, se konča tako, da ob njej mirno leži. Glavni lik prevladuje in navdihuje v filmu, ki je ok, ne posrka pa popolnoma vase. Da občutek, da nekje nekaj tli, kar presega sedanjost. Da so poleg aktualnih tem na delu tudi tiste večne.
Nori, zapiti filmski lik, ki je na koncu sam svoj Gospodar, mi je navrgel vzporednico s predstavo Jéroma Bela Disabled Theater/Invalidno gledališče. Čez Madžarsko, ki je obstala zaprta v snežnem metežu, se je bilo vredno peljati deset ur na tako predstavo. Igrali so mongoloidi, ljudje z downovim sindromom in tisti, ki jim pravimo počasni. Za samo navidezno razliko z večino hitrejših se skriva zavidanja vredna čista radost početja. Ne-prisoten Gospodar igre, režiser, umanjka. Toda njegova navodila vseskozi opozarjajo, skozi glas drugega, da bdi nad dogajanjem. Kar pa naših junakov, postrojenih na minute in odmerjene prizore, ne zaustavi v njihovem sijaju. Marsikdo je razložil kaj o 21. kromosomu, ena izmed njih je povedala, da je mongoloidna in da ji je žal, veliko jih je povedalo samo to, da so počasni in da pozabljajo.
Najprej se v minuti tišine predstavijo, postavijo pred nas, potem na glas povejo ime, starost in diagnozo. Izbrani odplešejo na glasbo Abbe, Justina Timberlaka etc. Med drugim povedo, kakšna se jim zdi predstava. »Moja mama je rekla, da je to šov spak in da je super!« je bil eden od komentarjev. Toliko iskrenosti in veselja nad tem, da so, kar so, in nastopanjem že dolgo nisem videla. V gledališču velja tista »zlaži se, preko ovinkov in zapletov me pelji, da bom dobil polno porcijo resnice«, tu odpade. Tu je vse res, direkt, brez filtrov, šova, kostumov, scene. Kar je značilno za Jéroma Bela. Prazni odri, brez šminke, navidez brez dramaturgije (ki je preklemansko prisotna, a nikakor vsiljiva) – čista doza direktnega gledališča. Večkrat, ne samo z ljudmi, ki niso doma v gledališču in plesu. Ni edini. Dvanajst stolov in dvanajst igralcev, vsak od njih je povedal, da je po poklicu igralec. Le ena izmed njih je pridodala, da je njeno delo to, da je, kar je, ona sama. Čisto, neposredno, brez ovinkov. So absolutni Gospodarji.
Mi, ta hitri, pa smo srečni zrli v šov spak. Jim zavidali, se čudili, kako ob vseh teh diagnozah natančno sledijo svoji koreografiji, in ploskali neposrednosti. V gledališču in kinodvoranah smo odlični sprejemalci drugačnosti. »Spački« z diagnozami, nori, neprilagojeni, so tudi med nami. Toda vprašanje je, kdo je tu res nor in kdo je pravi Gospodar. Vsakodnevnim norostim ali mankom ne bi pripisovala teže primerjave z večnimi temami. Veliko jih je, ki so samo trenutno aktualni na premisi mesije, bleferji, gospodarji igre. Pridejo in grejo in čeprav jih nadomestijo novi mesije, je pravo gospostvo norosti in svobode nekje drugje. Počasni, nori, neomajni so med nami. Hvala umetnosti, da nas na to vsake toliko spomni, opozori, izpostavi. Večne teme v času nebuloz kapitala, partikularnih gospostev narcisoidnosti in egocentrizma, primitivizma, sedejo hudo dobro. Pa četudi se do njih prebijamo skozi (ne samo snežne) meteže.